Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 71
CVETKA HED@ET TÓTH
ti in hkrati ne videti ali pa v vnanjem in vidnem videti in zato obenem
videti in ne videti.«26 Religiozno razpoloženje namreč ostaja goreč-
nost, ki ga ohranja v trenutkih najtežjega obupa, ko je že skoraj na
tem, da se uniči, vendar religiozno razpoloženje ostaja skrivnost, »ki
je ne more razložiti«, toda skrivnost, ki mu »pomaga pesniško razlo-
žiti resničnost«.27 Paradoks Kierkegaardove misli je v tem, da se ta
razlaga vedno izteka v nekaj etičnega, kakor da bi etika bila nad pe-
sniškim in religioznim dojemanjem. Toda resničnost je resnična samo
z delovanjem in prek delovanja, za delovanje pa se Kierkegaard odlo-
ča absolutno, samozadostno in dokončno. Toda njegovi interpreti
upravičeno opozarjajo, da pri njem ne gre za odločitev: ven iz nekega
absoluta in v imenu absoluta. Gre samo za absolutna dejanja in od-
ločitve, ki jih je György von Lukács prepoznal v Duši in formah.
Bi nekdo, ki je ateist, glede vprašanja, kaj storiti, razumel Kierke-
gaardove odločitve prej kot etično naravnane in ne kot religiozne?
Etika je vsekakor praktično naravnana in so mesta v Kierkegaardovi
misli so mesta, ki so domala povsem prepoznavna kot etična, religi-
ozno pa ostaja neka muka, ki je nereligiozni ne more dešifrirati kot
religiozne, kajti na verjamem ali ne verjamem ni prvega najvišjega teo-
retskega odgovora, saj človeka lahko ocenjujemo in sodimo po
njegovih dejanjih. Po tej plati so Kierkegaardova dejanja mnogo laže
berljiva kot etično kakor pa kot religiozno, za ateista, kakršna sta bila
Sartre in Lúkacs, pa vsekakor absolutno – in njima se tudi osebno
pridružujem. Skratka, zaradi etične prepoznavnosti najprej! Absolu-
tne odločitve, posamična dejanja, geste lahko kot ateisti v vsej njiho-
vi vsebinski sporočilnosti dešifriramo etično, četudi so zaprte v stolp
težko prepoznavne forme. V stiku z življenjem se ta forma lomi, živ-
ljenje nanjo učinkuje kot cunami, preplavi jo in nenadoma ni več
jasno, kaj od forme še sploh ostane.
Še enkrat! Absolutne odločitve, absolutna dejanja in ne odločitev
v imenu absoluta! Ta izbira je svobodna in na tej svobodi je absolutni
poudarek. Odločitev prihaja iz notranjosti in je kot delujoče načelo
subjektivnosti, ki je nikdar ni brez svobode. Lastni jaz je svoboda in
tukaj nas Kierkegaard prepričljivo nagovarja s strastjo svobode, ki je
26 Prav tam, str. 227.
27 Prav tam, str. 225.
69
ti in hkrati ne videti ali pa v vnanjem in vidnem videti in zato obenem
videti in ne videti.«26 Religiozno razpoloženje namreč ostaja goreč-
nost, ki ga ohranja v trenutkih najtežjega obupa, ko je že skoraj na
tem, da se uniči, vendar religiozno razpoloženje ostaja skrivnost, »ki
je ne more razložiti«, toda skrivnost, ki mu »pomaga pesniško razlo-
žiti resničnost«.27 Paradoks Kierkegaardove misli je v tem, da se ta
razlaga vedno izteka v nekaj etičnega, kakor da bi etika bila nad pe-
sniškim in religioznim dojemanjem. Toda resničnost je resnična samo
z delovanjem in prek delovanja, za delovanje pa se Kierkegaard odlo-
ča absolutno, samozadostno in dokončno. Toda njegovi interpreti
upravičeno opozarjajo, da pri njem ne gre za odločitev: ven iz nekega
absoluta in v imenu absoluta. Gre samo za absolutna dejanja in od-
ločitve, ki jih je György von Lukács prepoznal v Duši in formah.
Bi nekdo, ki je ateist, glede vprašanja, kaj storiti, razumel Kierke-
gaardove odločitve prej kot etično naravnane in ne kot religiozne?
Etika je vsekakor praktično naravnana in so mesta v Kierkegaardovi
misli so mesta, ki so domala povsem prepoznavna kot etična, religi-
ozno pa ostaja neka muka, ki je nereligiozni ne more dešifrirati kot
religiozne, kajti na verjamem ali ne verjamem ni prvega najvišjega teo-
retskega odgovora, saj človeka lahko ocenjujemo in sodimo po
njegovih dejanjih. Po tej plati so Kierkegaardova dejanja mnogo laže
berljiva kot etično kakor pa kot religiozno, za ateista, kakršna sta bila
Sartre in Lúkacs, pa vsekakor absolutno – in njima se tudi osebno
pridružujem. Skratka, zaradi etične prepoznavnosti najprej! Absolu-
tne odločitve, posamična dejanja, geste lahko kot ateisti v vsej njiho-
vi vsebinski sporočilnosti dešifriramo etično, četudi so zaprte v stolp
težko prepoznavne forme. V stiku z življenjem se ta forma lomi, živ-
ljenje nanjo učinkuje kot cunami, preplavi jo in nenadoma ni več
jasno, kaj od forme še sploh ostane.
Še enkrat! Absolutne odločitve, absolutna dejanja in ne odločitev
v imenu absoluta! Ta izbira je svobodna in na tej svobodi je absolutni
poudarek. Odločitev prihaja iz notranjosti in je kot delujoče načelo
subjektivnosti, ki je nikdar ni brez svobode. Lastni jaz je svoboda in
tukaj nas Kierkegaard prepričljivo nagovarja s strastjo svobode, ki je
26 Prav tam, str. 227.
27 Prav tam, str. 225.
69
