Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 68
RAZPRAVE, [TUDIJE
nismo na kolenih, kot njeni predani zaklinjevalci, ampak prej vanjo
dvomimo – in tu je Kierkegaard prepričljiv.
Borisa Groysa je ta Kierkegaardova drža zelo prepričala, celo tako,
da v svojem delu, naslovljenem kot Uvod v antifilozofijo, razume, da se
Kierkegaard v svojih delih celo »virtuozno ukvarja« z možnostmi
»radikaliziranega dvoma« in da zdaj še tako pobožnjakarstvo izgublja
smisel, kajti: »Kierkegaard zmerom, kadar govori o nečem, kar na
katerem koli področju življenja izkazuje težnjo po posebni veljavi,
postopa kot tipični razsvetljenec, ki to težnjo povleče v dvom in se ji
posmehuje. Toda zmerom, kadar gre za kaj očitnega in banalnega,
Kierkegaard zatrjuje, da se za tem skriva radikalno drugo, ter poziva
k skoku vere onkraj te površne stvari. S tem je subjektivnost avtorja
neskončna, ker se giblje v stalnem neukinljivem dvomu.«17 Kaj je to
drugo, drugačno, novo? Vsekakor ni izgotovljeno, nikjer ni že prip-
ravljeno, ni, sodobno rečeno, ready made, ne čaka nas. Če le prav – vsaj
deloma – razumemo Kierkegaarda, je nekaj novega najprej izbira in
odločanje, s tem svoboda najprej pomeni odgovornost pred resnico,
ki mi ni dana, ampak je kot nastajajoča konstelacija, in ta mojo su-
bjektivnost povsem pretrese in nenehno postavlja v dvom o lastni
zmožnosti delovanja in morda še bolj nedelovanja.
Kierkegaard je želel biti samo sam svoj, biti ne samo posameznik,
ampak celo posamičnik, kakor beremo v natančnih prevodih, ki sku-
šajo po jezikovni plati opozoriti na njegovo svojevrstnost. Biti posa-
mičnik pa ni samo posebnež, ampak je v tem precejšnja mera ču-
daštva, toda hkrati še izjemnost, in očitno je, da si je za to Kierkegaard
zelo prizadeval. Preveč, veliko preveč? Se je poklonil temu kultu ali
pa je skušal zgolj in samo prebivati v svoji lastni filozofski zgradbi,
tako kot Friedrich Nietzsche.
Nič ne omogoča človeku notranje avtonomije tako zelo kot ravno
etika, kajti etično človeka z vsem osredinja. Toda tukaj nas Kierke-
gaard spet šokira, ker v etiki vidi sistem. Ta je obče, ki si vse posamič-
no podreja in duši, in če Kierkegaard želi etiko, jo izrecno hoče zaradi
izbire lastne samosti, samosvojosti, ki človeku ni dana vnaprej, ampak
jo je treba ustvariti, predvsem pa živeti. Etično torej kot posredovano
17 Boris Groys: Uvod v antifilozofijo, Študentska založba, Ljubljana 2010, str. 22.
66
nismo na kolenih, kot njeni predani zaklinjevalci, ampak prej vanjo
dvomimo – in tu je Kierkegaard prepričljiv.
Borisa Groysa je ta Kierkegaardova drža zelo prepričala, celo tako,
da v svojem delu, naslovljenem kot Uvod v antifilozofijo, razume, da se
Kierkegaard v svojih delih celo »virtuozno ukvarja« z možnostmi
»radikaliziranega dvoma« in da zdaj še tako pobožnjakarstvo izgublja
smisel, kajti: »Kierkegaard zmerom, kadar govori o nečem, kar na
katerem koli področju življenja izkazuje težnjo po posebni veljavi,
postopa kot tipični razsvetljenec, ki to težnjo povleče v dvom in se ji
posmehuje. Toda zmerom, kadar gre za kaj očitnega in banalnega,
Kierkegaard zatrjuje, da se za tem skriva radikalno drugo, ter poziva
k skoku vere onkraj te površne stvari. S tem je subjektivnost avtorja
neskončna, ker se giblje v stalnem neukinljivem dvomu.«17 Kaj je to
drugo, drugačno, novo? Vsekakor ni izgotovljeno, nikjer ni že prip-
ravljeno, ni, sodobno rečeno, ready made, ne čaka nas. Če le prav – vsaj
deloma – razumemo Kierkegaarda, je nekaj novega najprej izbira in
odločanje, s tem svoboda najprej pomeni odgovornost pred resnico,
ki mi ni dana, ampak je kot nastajajoča konstelacija, in ta mojo su-
bjektivnost povsem pretrese in nenehno postavlja v dvom o lastni
zmožnosti delovanja in morda še bolj nedelovanja.
Kierkegaard je želel biti samo sam svoj, biti ne samo posameznik,
ampak celo posamičnik, kakor beremo v natančnih prevodih, ki sku-
šajo po jezikovni plati opozoriti na njegovo svojevrstnost. Biti posa-
mičnik pa ni samo posebnež, ampak je v tem precejšnja mera ču-
daštva, toda hkrati še izjemnost, in očitno je, da si je za to Kierkegaard
zelo prizadeval. Preveč, veliko preveč? Se je poklonil temu kultu ali
pa je skušal zgolj in samo prebivati v svoji lastni filozofski zgradbi,
tako kot Friedrich Nietzsche.
Nič ne omogoča človeku notranje avtonomije tako zelo kot ravno
etika, kajti etično človeka z vsem osredinja. Toda tukaj nas Kierke-
gaard spet šokira, ker v etiki vidi sistem. Ta je obče, ki si vse posamič-
no podreja in duši, in če Kierkegaard želi etiko, jo izrecno hoče zaradi
izbire lastne samosti, samosvojosti, ki človeku ni dana vnaprej, ampak
jo je treba ustvariti, predvsem pa živeti. Etično torej kot posredovano
17 Boris Groys: Uvod v antifilozofijo, Študentska založba, Ljubljana 2010, str. 22.
66
