Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 65
CVETKA HED@ET TÓTH
Toda tudi kot filozofa, poudarja Sartre, ki »je antifilozof«6 in mu
je kot takemu bližja umetnost kakor znanost. Kierkegaard tudi pred
čarom vsakdanjosti ni docela imun. Sprašuje se o tem, »koliko kvar-
tov mleka je potrebnih, da bi dobili funt masla«, uživa ob pitju čaja
in sanjari s svojo teto: »Mar ni narava veličastna in modra po tem, kar
nam pridela, samo poglejte, kakšen dragocen dar je maslo, kako ču-
dovita dovršenost narave in spretnosti.«7 Njegov duh je dejaven pov-
sod, kajti: »V življenju duha ni mirovanja, pravzaprav tudi ne stanja,
vse je dejavnost; če torej človek še v istem hipu, ko je spoznal, kaj je
prav, tega ne napravi, spoznanje začenja slabeti.«8 Ali nam je želel
dopovedati, da je resnica naravnana praktično in da šele kot taka
lahko učinkuje resnično, recimo, tudi osvobajajoče, kajti »neusmilje-
nost resnice« ponazarja latinski rek veritas est index sui et falsi (resnica
kaže nase in na zmoto).9
Objektivnost sveta je zahtevala, da idealistični biti in misliti posta-
vimo pod vprašaj, kajti zdaj ne zadošča več vztrajati pri tem stališču,
da je bit to, kar o njej vemo, skratka, na udaru je idealizem. Značilnost
idealizma je, da spoznavnoteoretsko prehaja v ontološko, in tako
razumevanje biti iz znanja, vednosti o njej doživlja skozi vse 19. sto-
letje radikalno kritiko in zavrnitev. Zato red idej (vednosti) ni več
jamstvo, da gre za stvari same. S tem tudi izgublja pomen zagledano-
sti v občost in esencializem, zdaj nas nagovori Kierkegaard in v kon-
tekstu kritike idealizma nam za začetek najprej pove, da človek ni
občost, še manj sistem: »Sčasoma se človek naveliča večnega čenčanja
o občem in občem, ki se ponavlja do najbolj dolgočasne plehkosti.
Obstajajo izjeme.«10 Nedvomno je ta izjema Kierkegaard. In bolj kri-
tizira občost(i), bolj si prizadeva za življenje bližje ideji nečesa abso-
lutnega, kajti samo ta bližina omogoča življenju polnost, ki sovraži
praznino vsakdanjosti in povprečja. Njegova misel je kot potovanje
med pesništvom in filozofijo, religioznost je samo sredstvo, kajti to,
6 Prav tam, str. 29.
7 Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 1998, str.
69.
8 Søren Kierkegaard: Bolezen za smrt, Mohorjeva družba, Celje 1987, str. 124.
9 Prav tam, str. 79.
10 Søren Kierkegaard: Ponovitev, Slovenska matica, Ljubljana 1987, str. 224.
63
Toda tudi kot filozofa, poudarja Sartre, ki »je antifilozof«6 in mu
je kot takemu bližja umetnost kakor znanost. Kierkegaard tudi pred
čarom vsakdanjosti ni docela imun. Sprašuje se o tem, »koliko kvar-
tov mleka je potrebnih, da bi dobili funt masla«, uživa ob pitju čaja
in sanjari s svojo teto: »Mar ni narava veličastna in modra po tem, kar
nam pridela, samo poglejte, kakšen dragocen dar je maslo, kako ču-
dovita dovršenost narave in spretnosti.«7 Njegov duh je dejaven pov-
sod, kajti: »V življenju duha ni mirovanja, pravzaprav tudi ne stanja,
vse je dejavnost; če torej človek še v istem hipu, ko je spoznal, kaj je
prav, tega ne napravi, spoznanje začenja slabeti.«8 Ali nam je želel
dopovedati, da je resnica naravnana praktično in da šele kot taka
lahko učinkuje resnično, recimo, tudi osvobajajoče, kajti »neusmilje-
nost resnice« ponazarja latinski rek veritas est index sui et falsi (resnica
kaže nase in na zmoto).9
Objektivnost sveta je zahtevala, da idealistični biti in misliti posta-
vimo pod vprašaj, kajti zdaj ne zadošča več vztrajati pri tem stališču,
da je bit to, kar o njej vemo, skratka, na udaru je idealizem. Značilnost
idealizma je, da spoznavnoteoretsko prehaja v ontološko, in tako
razumevanje biti iz znanja, vednosti o njej doživlja skozi vse 19. sto-
letje radikalno kritiko in zavrnitev. Zato red idej (vednosti) ni več
jamstvo, da gre za stvari same. S tem tudi izgublja pomen zagledano-
sti v občost in esencializem, zdaj nas nagovori Kierkegaard in v kon-
tekstu kritike idealizma nam za začetek najprej pove, da človek ni
občost, še manj sistem: »Sčasoma se človek naveliča večnega čenčanja
o občem in občem, ki se ponavlja do najbolj dolgočasne plehkosti.
Obstajajo izjeme.«10 Nedvomno je ta izjema Kierkegaard. In bolj kri-
tizira občost(i), bolj si prizadeva za življenje bližje ideji nečesa abso-
lutnega, kajti samo ta bližina omogoča življenju polnost, ki sovraži
praznino vsakdanjosti in povprečja. Njegova misel je kot potovanje
med pesništvom in filozofijo, religioznost je samo sredstvo, kajti to,
6 Prav tam, str. 29.
7 Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 1998, str.
69.
8 Søren Kierkegaard: Bolezen za smrt, Mohorjeva družba, Celje 1987, str. 124.
9 Prav tam, str. 79.
10 Søren Kierkegaard: Ponovitev, Slovenska matica, Ljubljana 1987, str. 224.
63
