Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, [TUDIJE
po čemer je vse prepoznavno in berljivo, je predvsem etika. Stoletje, v
katerem je živel, je religijo izpostavljalo kritiki, zahtevalo je celo njeno
svojevrstno ukinitev, ki pa je bila, če vzamemo novokantovski pristop,
mišljena dialektično. Religija kot »ukinjena«, »odpravljena« je hkrati
s tem, da je prehajala v etiko, »ohranjena«, dobesedno v tem smislu,
da trajno učinkuje kot etika, tj. kot druga, praktična in dejavna res-
nica med ljudmi, ki je vedno bolj povezovalna v primerjavi s prvo
najvišjo, teoretično resnico. In vemo, da so prve in najvišje resnice
medsebojno vedno v izključevalnem, nepovezovalnem, dostikrat celo
v sovražnem odnosu. Če je ateistu religija tuja in nedoumljiva, pa to
nikdar ne velja za etiko.
Kierkegaardov odgovor je jasen in z ničimer pobožnjakarskim
obremenjen: »Brusiti misel ob misel je ena stvar, dajati se v besedah
in v njih zmagovati, je druga; čisto nekaj tretjega pa je, ko moraš v
bitki vsakdanjega življenja potlačiti svoja čustva in iti prek samega
sebe. Naj si nekdo še tako resno izostri svojo misel in z njo uspešno
nabode nasprotnika tam, kjer se krešejo besedni junaki, ti junaki bodo
vedno s svojimi sabljami na varni razdalji drug do drugega in bodo s
svojimi sabljami rezali zrak. Preizkusni kamen, kjer se izkaže profil
človeka, pa je v razdalji, ki ga loči od besed do dejanja, od tega, kar
misli, do tega, kar stori.«11
Kako to, da domala vsak filozof danes mora vsaj nekaj malega
prediskutirati z nekom, ki si morda niti ni prizadeval biti in postati
filozof. Kakor da tisti, ki prisluhne svoji notranjosti, mimo Kierge-
gaarda ne more. To kar je notranje, pooseblja na področju humani-
stike duša, toda kot da bi Kierkegaard pojem duše iz filozofije in celo
novejše kulture izgnal in vsi že skoraj deklarativno trdimo, da je pojem
duše zamenjal pojem eksistenca – kar naj bi bila izrecna Kierkegaardo-
va zasluga – in vsak enciklopedični zapis praviloma prisega na to
ugotovitev. Duša išče mir in ne more ga najti v svetu nemira, dobi ga
v sebi, s tem je subjektivnost dojeta kot sredstvo za samoohranjanje,
ki ga zelo mnogi tako zelo potrebujemo, še posebej odkar se je sesula
ideja pomnožene svobode – sesutje socializma – proti koncu prejšnje-
ga stoletja.
11 Søren Kierkegaard: Dejanja ljubezni, Družina, Ljubljana 2012, str. 106.
64
po čemer je vse prepoznavno in berljivo, je predvsem etika. Stoletje, v
katerem je živel, je religijo izpostavljalo kritiki, zahtevalo je celo njeno
svojevrstno ukinitev, ki pa je bila, če vzamemo novokantovski pristop,
mišljena dialektično. Religija kot »ukinjena«, »odpravljena« je hkrati
s tem, da je prehajala v etiko, »ohranjena«, dobesedno v tem smislu,
da trajno učinkuje kot etika, tj. kot druga, praktična in dejavna res-
nica med ljudmi, ki je vedno bolj povezovalna v primerjavi s prvo
najvišjo, teoretično resnico. In vemo, da so prve in najvišje resnice
medsebojno vedno v izključevalnem, nepovezovalnem, dostikrat celo
v sovražnem odnosu. Če je ateistu religija tuja in nedoumljiva, pa to
nikdar ne velja za etiko.
Kierkegaardov odgovor je jasen in z ničimer pobožnjakarskim
obremenjen: »Brusiti misel ob misel je ena stvar, dajati se v besedah
in v njih zmagovati, je druga; čisto nekaj tretjega pa je, ko moraš v
bitki vsakdanjega življenja potlačiti svoja čustva in iti prek samega
sebe. Naj si nekdo še tako resno izostri svojo misel in z njo uspešno
nabode nasprotnika tam, kjer se krešejo besedni junaki, ti junaki bodo
vedno s svojimi sabljami na varni razdalji drug do drugega in bodo s
svojimi sabljami rezali zrak. Preizkusni kamen, kjer se izkaže profil
človeka, pa je v razdalji, ki ga loči od besed do dejanja, od tega, kar
misli, do tega, kar stori.«11
Kako to, da domala vsak filozof danes mora vsaj nekaj malega
prediskutirati z nekom, ki si morda niti ni prizadeval biti in postati
filozof. Kakor da tisti, ki prisluhne svoji notranjosti, mimo Kierge-
gaarda ne more. To kar je notranje, pooseblja na področju humani-
stike duša, toda kot da bi Kierkegaard pojem duše iz filozofije in celo
novejše kulture izgnal in vsi že skoraj deklarativno trdimo, da je pojem
duše zamenjal pojem eksistenca – kar naj bi bila izrecna Kierkegaardo-
va zasluga – in vsak enciklopedični zapis praviloma prisega na to
ugotovitev. Duša išče mir in ne more ga najti v svetu nemira, dobi ga
v sebi, s tem je subjektivnost dojeta kot sredstvo za samoohranjanje,
ki ga zelo mnogi tako zelo potrebujemo, še posebej odkar se je sesula
ideja pomnožene svobode – sesutje socializma – proti koncu prejšnje-
ga stoletja.
11 Søren Kierkegaard: Dejanja ljubezni, Družina, Ljubljana 2012, str. 106.
64
