Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 69
CVETKA HED@ET TÓTH
s svojo lastno izbiro in ne kot vnaprejšnje pristajanje in sprejemanje
neposredno občega, še najmanj ne v institucionalizirani obliki. Cena
za ta podvig ni majhna. Kierkegaard to preplačuje s celoto svojega
življenja, ujet v izbiro, ko ni vedno jasno, kaj človek izbira, že-dano,
torej posredovano in ustvarjeno, ali pa to, česar-še-ni in kar mora
ustvariti sam. Tu še vedno ostaja vprašanje: iz česa, s čim.
Tako imamo pred seboj nekoga, ki ni zaklinjevalec nobene druge
misli razen svoje; očitno prebiva v svoji lastni stavbi, z mnogimi labi-
rinti, hodniki, stranpotmi, in ni ene same poti, ki bi v celoti pomeni-
la pregledno prehodnost. Kakor Kierkegaard pove, se je v duhovnem
svetu sam vzgajal, »da bi vselej zmogel lahkotno plesati v službi
misli«,18 in je pri tem zastavil celo svoje življenje in opozarjal na pomen
paradoksa, »kajti paradoks je strast misli in mislec, ki je brez parado-
ksa, je kot ljubimec brez strasti: povprečen patriot«. Kierkegaarda pa
očitno spremlja celo »najvišji paradoks mišljenja«, namreč »hotenje,
odkriti nekaj, česar sam ne more misliti«.19 Njegova avtobiografija
kaže, da je iz svojega življenja naredil filozofijo, misel, ki je razpeta
med pesništvom in religioznostjo, ne da bi bila ali samo eno ali dru-
go, vendar pa je misel, ki živi, kakor jo je z naslovom Živeči Kierkegaard
imenoval tudi mednarodni kolokvij ob 200. obletnici njegovega
rojstva, ki ga je organiziral Unesco.
Kierkegaard je napisal ogromno in to toliko bolj občudujemo
danes v računalniški dobi, ko si težko predstavljamo, kaj je to sploh
pisati še s peresom v rokah, namakati pero v črnilo ali sproti šiliti
svinčnik. Že skoraj kot hvala zveni tale njegov zapis: »Odkar sem pisec,
dejansko nikoli nisem doživel dneva, v katerem bi izkusil tisto, o če-
mer poslušam druge, ki se pritožujejo; jalovost in sušo misli; če bi se
mi to zgodilo, bi bil raje rekel, da se imam skoraj za srečneža, ker sem
nazadnje le imel dan pravega počitka.«20 Je stik roke z zapisovanjem
besed produktivnejši od pritiskanja tipk na računalniku, ki nas je
oropal lepote pisave, da ta ni več to, kar je bila za prednamce? Pisavi
danes nekaj manjka, kot da bi iz nje odtekla duša, brezdušnost pa je
znak nečesa zelo neosebnega, brezosebnega. Kierkegaard pa nas je v
18 Søren Kierkegaard: Filozofske drobtinice, str. 10.
19 Prav tam, str. 42.
20 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, str. 90.
67
s svojo lastno izbiro in ne kot vnaprejšnje pristajanje in sprejemanje
neposredno občega, še najmanj ne v institucionalizirani obliki. Cena
za ta podvig ni majhna. Kierkegaard to preplačuje s celoto svojega
življenja, ujet v izbiro, ko ni vedno jasno, kaj človek izbira, že-dano,
torej posredovano in ustvarjeno, ali pa to, česar-še-ni in kar mora
ustvariti sam. Tu še vedno ostaja vprašanje: iz česa, s čim.
Tako imamo pred seboj nekoga, ki ni zaklinjevalec nobene druge
misli razen svoje; očitno prebiva v svoji lastni stavbi, z mnogimi labi-
rinti, hodniki, stranpotmi, in ni ene same poti, ki bi v celoti pomeni-
la pregledno prehodnost. Kakor Kierkegaard pove, se je v duhovnem
svetu sam vzgajal, »da bi vselej zmogel lahkotno plesati v službi
misli«,18 in je pri tem zastavil celo svoje življenje in opozarjal na pomen
paradoksa, »kajti paradoks je strast misli in mislec, ki je brez parado-
ksa, je kot ljubimec brez strasti: povprečen patriot«. Kierkegaarda pa
očitno spremlja celo »najvišji paradoks mišljenja«, namreč »hotenje,
odkriti nekaj, česar sam ne more misliti«.19 Njegova avtobiografija
kaže, da je iz svojega življenja naredil filozofijo, misel, ki je razpeta
med pesništvom in religioznostjo, ne da bi bila ali samo eno ali dru-
go, vendar pa je misel, ki živi, kakor jo je z naslovom Živeči Kierkegaard
imenoval tudi mednarodni kolokvij ob 200. obletnici njegovega
rojstva, ki ga je organiziral Unesco.
Kierkegaard je napisal ogromno in to toliko bolj občudujemo
danes v računalniški dobi, ko si težko predstavljamo, kaj je to sploh
pisati še s peresom v rokah, namakati pero v črnilo ali sproti šiliti
svinčnik. Že skoraj kot hvala zveni tale njegov zapis: »Odkar sem pisec,
dejansko nikoli nisem doživel dneva, v katerem bi izkusil tisto, o če-
mer poslušam druge, ki se pritožujejo; jalovost in sušo misli; če bi se
mi to zgodilo, bi bil raje rekel, da se imam skoraj za srečneža, ker sem
nazadnje le imel dan pravega počitka.«20 Je stik roke z zapisovanjem
besed produktivnejši od pritiskanja tipk na računalniku, ki nas je
oropal lepote pisave, da ta ni več to, kar je bila za prednamce? Pisavi
danes nekaj manjka, kot da bi iz nje odtekla duša, brezdušnost pa je
znak nečesa zelo neosebnega, brezosebnega. Kierkegaard pa nas je v
18 Søren Kierkegaard: Filozofske drobtinice, str. 10.
19 Prav tam, str. 42.
20 Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljevanja, str. 90.
67
