Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 73
CVETKA HED@ET TÓTH
hkrati je bila maska, izza katere je stalo otrplo obličje asketa. Vendar
je bila v tem hkrati Kierkegaardova poštenost, in sicer: »videti vse
ostro ločeno, sistem od življenja, enega človeka od drugega, en stadij
od drugega. Videti absolutno v življenju in nikakršnih površnih
kompromisov.«31 In samega sebe je izbral absolutno, ostal sam svoj,
vendar ta izbira ni statična. Povezana je s svobodo in rastjo, kajti ta
jaz se je »pokazal z izbiro in je zavest te določene in svobodne biti, ki
je jaz sam, in nihče drug. Ta jaz v sebi zajema bogato, konkretno bit,
raznovrstnost določil in lastnosti, skratka tisto, kar je etična izbira«,32
človeka približuje nečemu neskončnemu, in ta »izbira vse prežame in
preoblikuje. Tako je njegova končna osebnost postala neskončna v
izbiri, s katero izbira samo sebe neskončno.«33
Bi to pomenilo, da mu je bilo kaj religioznega samo sredstvo in
nič drugega in da etika bolj obvladuje celotno naravnanost njegove
misli kakor religija, ki morda niti ni njegova samodoločitev, saj je
paradoks takšne svobodne izbire, da noče izginiti v absolutnem. Ab-
solutna je le človekova izbira in »absolutna izbira samega sebe pa je
moja svoboda«,34 kakor da bi se s tem na neki način pri Kierkegaardu
sploh vse začelo. Zdaj je tudi ateistu jasno, da se vse etično razvija po
svobodi in ne po nujnosti, in da pojmi, kot izbira, odločanje, odgo-
vornost, prejmejo značaj subjektivnosti kot samoohranjanja in samo-
prisvajanja, ki Kierkegaarda včasih potiska že na teren religioznega
ateizma ali kar psevdoateizma. Religiozno torej, ki morda noče več
biti glas theosa, še najmanj takrat, ko gre za zlo, kajti tudi zlo je moja,
človekova izbira, ker sem to izbral in hotel, kajti: »Dobro postane
dobro s tem, da ga jaz hočem, drugače ga ni. To je izraz svobode; prav
tako pa je z zlom: zlo biva takrat, ko ga jaz hočem.«35 Kot da bi s
svobodo stopali v zgodovino, časovnost, ta pa je predvsem človeška.
Je zgodovina po Kierkegaardu bolj zazrta v prihodnost kot večnost?
31 Søren Kierkegaard: Razbijanje forme na življenju: Søren Kierkegaard in Regina
Olsen (prevod Cvetka Tóth), Anthropos 1991, št. 6, str. 320. Omenjeni esej je
tretji esej iz Lukácsevega mladostnega dela Duše in forme (1911).
32 Søren Kierkegaard: Ali–ali, str. 480.
33 Prav tam.
34 Prav tam, str. 481.
35 Prav tam, str. 481.
71
hkrati je bila maska, izza katere je stalo otrplo obličje asketa. Vendar
je bila v tem hkrati Kierkegaardova poštenost, in sicer: »videti vse
ostro ločeno, sistem od življenja, enega človeka od drugega, en stadij
od drugega. Videti absolutno v življenju in nikakršnih površnih
kompromisov.«31 In samega sebe je izbral absolutno, ostal sam svoj,
vendar ta izbira ni statična. Povezana je s svobodo in rastjo, kajti ta
jaz se je »pokazal z izbiro in je zavest te določene in svobodne biti, ki
je jaz sam, in nihče drug. Ta jaz v sebi zajema bogato, konkretno bit,
raznovrstnost določil in lastnosti, skratka tisto, kar je etična izbira«,32
človeka približuje nečemu neskončnemu, in ta »izbira vse prežame in
preoblikuje. Tako je njegova končna osebnost postala neskončna v
izbiri, s katero izbira samo sebe neskončno.«33
Bi to pomenilo, da mu je bilo kaj religioznega samo sredstvo in
nič drugega in da etika bolj obvladuje celotno naravnanost njegove
misli kakor religija, ki morda niti ni njegova samodoločitev, saj je
paradoks takšne svobodne izbire, da noče izginiti v absolutnem. Ab-
solutna je le človekova izbira in »absolutna izbira samega sebe pa je
moja svoboda«,34 kakor da bi se s tem na neki način pri Kierkegaardu
sploh vse začelo. Zdaj je tudi ateistu jasno, da se vse etično razvija po
svobodi in ne po nujnosti, in da pojmi, kot izbira, odločanje, odgo-
vornost, prejmejo značaj subjektivnosti kot samoohranjanja in samo-
prisvajanja, ki Kierkegaarda včasih potiska že na teren religioznega
ateizma ali kar psevdoateizma. Religiozno torej, ki morda noče več
biti glas theosa, še najmanj takrat, ko gre za zlo, kajti tudi zlo je moja,
človekova izbira, ker sem to izbral in hotel, kajti: »Dobro postane
dobro s tem, da ga jaz hočem, drugače ga ni. To je izraz svobode; prav
tako pa je z zlom: zlo biva takrat, ko ga jaz hočem.«35 Kot da bi s
svobodo stopali v zgodovino, časovnost, ta pa je predvsem človeška.
Je zgodovina po Kierkegaardu bolj zazrta v prihodnost kot večnost?
31 Søren Kierkegaard: Razbijanje forme na življenju: Søren Kierkegaard in Regina
Olsen (prevod Cvetka Tóth), Anthropos 1991, št. 6, str. 320. Omenjeni esej je
tretji esej iz Lukácsevega mladostnega dela Duše in forme (1911).
32 Søren Kierkegaard: Ali–ali, str. 480.
33 Prav tam.
34 Prav tam, str. 481.
35 Prav tam, str. 481.
71
