Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
in ostaja stvar izbire, in poudarja, da »jaz ne ustvarjam lastnega jaza,
ampak izbiram svoj jaz. Zato, čeprav je narava ustvarjena iz niča in
čeprav sem jaz sam kot neposredna osebnost ustvarjen iz niča, sem
kot svobodni duh rojen iz načela neprotislovnosti, a sem rojen tako,
da sem izbral samega sebe.«28 Za takšno izbiro je potrebno ogromno
poguma in tisti, ki to zmore »v trenutku, ko je videti, da se najbolj
korenito osami, prav takrat najbolj prodre v korenine, ki ga povezu-
jejo s celoto. To ga preplaši, pa vendar tako mora biti, kajti, ko se v
njem prebudi strast svobode – prebudi pa se z izbiro, kot jo izbira
predpostavlja – tedaj on izbira samega sebe in se bori za to posest kot
za svojo blaženost in rešitev. To pa tudi je njegova blaženost in reši-
tev.«29
Kaj nam je želel povedati ta samosvoji Danec? Morda tudi to, da
bi ljudje morali malo bolj upoštevati osebno odgovornost kot etično
usmerjevalko svojega bivanja, in tu gre za praktično resnico, skratka,
za delovanje. Narcisoidno znanje, vednost – le čemu služi? In življenju
se upirajo vase zaprte forme, te, ki življenja ne dosegajo. Pa vendar!
Paradoks soočenja z erotiko, ki Kierkegaardu narekuje celo misli v
zapisani obliki, v katerih jasno pove, da bo odšel, kar pomeni, jo za-
pustil, tako po moško, in to bo storil brez slovesa, kajti, nič se mu »ne
gnusi bolj kakor ženske solze in rotenja, ki vse prikrojijo, pa vendarle
nimajo kaj sporočiti. Ljubil sem jo, toda od zdaj naprej ona ne more
več zaposliti moje duše. Če bi bil bog, bi storil zanjo to, kar je Neptun
storil za neko nimfo – jo spremenil v moškega. Vendar bi bilo vredno
izvedeti, ali je kdo res zmožen tega, da pesni brez dekleta, in jo nap-
ravi dovolj ponosno, da si predstavlja, da je ona tista, ki ji je bilo dovolj
razmerja.«30
Dojemanje razmerja, v katerem je drugi človek, v tem primeru
ženska, samo in izključno sredstvo za lastno samopoveličanje, kaže
na usmerjenost moške subjektivnosti, ki se sama sebi noče odreči, ker
očitno želi pesniti še naprej, in Kierkegaard je, kakor poudarja Lukács
v Duši in formah, o svojem življenju pesnil. To je najčistejše dejanje,
gesta, ki je sicer gradila na odnosu zapuščeno dekle in zapeljivec, toda,
28 Søren Kierkegaard: Ali–ali, Claritas, Ljubljana 2003, str. 475.
29 Prav tam.
30 Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca, str. 191.
70
in ostaja stvar izbire, in poudarja, da »jaz ne ustvarjam lastnega jaza,
ampak izbiram svoj jaz. Zato, čeprav je narava ustvarjena iz niča in
čeprav sem jaz sam kot neposredna osebnost ustvarjen iz niča, sem
kot svobodni duh rojen iz načela neprotislovnosti, a sem rojen tako,
da sem izbral samega sebe.«28 Za takšno izbiro je potrebno ogromno
poguma in tisti, ki to zmore »v trenutku, ko je videti, da se najbolj
korenito osami, prav takrat najbolj prodre v korenine, ki ga povezu-
jejo s celoto. To ga preplaši, pa vendar tako mora biti, kajti, ko se v
njem prebudi strast svobode – prebudi pa se z izbiro, kot jo izbira
predpostavlja – tedaj on izbira samega sebe in se bori za to posest kot
za svojo blaženost in rešitev. To pa tudi je njegova blaženost in reši-
tev.«29
Kaj nam je želel povedati ta samosvoji Danec? Morda tudi to, da
bi ljudje morali malo bolj upoštevati osebno odgovornost kot etično
usmerjevalko svojega bivanja, in tu gre za praktično resnico, skratka,
za delovanje. Narcisoidno znanje, vednost – le čemu služi? In življenju
se upirajo vase zaprte forme, te, ki življenja ne dosegajo. Pa vendar!
Paradoks soočenja z erotiko, ki Kierkegaardu narekuje celo misli v
zapisani obliki, v katerih jasno pove, da bo odšel, kar pomeni, jo za-
pustil, tako po moško, in to bo storil brez slovesa, kajti, nič se mu »ne
gnusi bolj kakor ženske solze in rotenja, ki vse prikrojijo, pa vendarle
nimajo kaj sporočiti. Ljubil sem jo, toda od zdaj naprej ona ne more
več zaposliti moje duše. Če bi bil bog, bi storil zanjo to, kar je Neptun
storil za neko nimfo – jo spremenil v moškega. Vendar bi bilo vredno
izvedeti, ali je kdo res zmožen tega, da pesni brez dekleta, in jo nap-
ravi dovolj ponosno, da si predstavlja, da je ona tista, ki ji je bilo dovolj
razmerja.«30
Dojemanje razmerja, v katerem je drugi človek, v tem primeru
ženska, samo in izključno sredstvo za lastno samopoveličanje, kaže
na usmerjenost moške subjektivnosti, ki se sama sebi noče odreči, ker
očitno želi pesniti še naprej, in Kierkegaard je, kakor poudarja Lukács
v Duši in formah, o svojem življenju pesnil. To je najčistejše dejanje,
gesta, ki je sicer gradila na odnosu zapuščeno dekle in zapeljivec, toda,
28 Søren Kierkegaard: Ali–ali, Claritas, Ljubljana 2003, str. 475.
29 Prav tam.
30 Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca, str. 191.
70
