Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 98
[TUDIJSKI VE^ERI
novih konservativnih protestantskih skupnostih, kjer ima žena do-
polnilno in moškemu podrejeno mesto. Kvekerji, metodistična in
baptistična Cerkev, nekatere veje anglikanske cerkve, Evangeličans ka
cerkev Augsburške veroizpovedi in Helvetske veroizpovedi pa poudar-
jajo enakopravnost spolov na vseh nivojih. Žene imajo v omenjenih
cerkvah enake pravice kot moški, lahko postanejo duh ovnice, celo
škofi. V Rimskokatoliški cerkvi pa se za duhovniško službo zahteva
celibat in je pridržana izključno moškemu spolu.
Čeprav je Sveto pismo temeljna avtoriteta vsem omenjenim kr-
ščanskim Cerkvam, so vidne razlike v interpretaciji različnih sveto
pisemskih odlomkov. Odnos do položaja žena v krščanstvu je torej
odvisen od svetopisemskega odlomka, ki ga izberemo, interpretacije
le tega in upoštevanja konteksta, v katerem je Sveto pismo nastalo.
Nadvse pomembna pa je tradicija na katero se opirajo in iz katere
izhajajo interpretacije Svetega pisma.
Žensko feministično gibanje je Sveto pismo pričelo razlagati po
svoje. Poudarja moško prevlado tako v Stari kot tudi v Novi zavezi in
hkrati opozarja na pomembnem ženski delež, ki je bil v zgodovini, ki
so jo pisali moški, večkrat spregledan.
2. Žensko duhovništvo – rimskokatoliški pogled11
Rimskokatoliška cerkev v celoti zavrača žensko duhovništvo, za
kar ji služita dva argumenta: Prvi: Jezus Kristus ni poklical žensk, niti
svoje matere ne, za apostolsko službo, pa čeprav je bil ženskam na-
klonjen. Drugi: duhovnik mora biti moški, ker kot tak predstavlja
(reprezentira) Jezusa Kristusa kot Gospoda in tistega, ki je nad obče-
stvom.12
11 Ordinacija (ordinatio) je obred, kjer se posamezniku podeljuje službeno duhovništvo.
Za Rimskokatoliško, Pravoslavno in Anglikansko cerkev je to zakramentalno dejanje
in je več kot izvolitev, označitev in pooblastitev s strani skupnosti, kar velja za EC
in mnoge druge protestantske cerkve in skupnosti. Ordinacija se imenuje tudi
consecratio (posvečenje) ali tudi podelitev zakramenta svetega reda, ki se daje s
polaganjem škofovih rok in skupaj s posvetilno molitvijo predstavlja vidno znamenje
tega posvečenja. Prim. U. Mirt, Žensko duhovništvo…, str. 7.
12 Prim. U. Mirt, Žensko duhovništvo…, str. 17.
96
novih konservativnih protestantskih skupnostih, kjer ima žena do-
polnilno in moškemu podrejeno mesto. Kvekerji, metodistična in
baptistična Cerkev, nekatere veje anglikanske cerkve, Evangeličans ka
cerkev Augsburške veroizpovedi in Helvetske veroizpovedi pa poudar-
jajo enakopravnost spolov na vseh nivojih. Žene imajo v omenjenih
cerkvah enake pravice kot moški, lahko postanejo duh ovnice, celo
škofi. V Rimskokatoliški cerkvi pa se za duhovniško službo zahteva
celibat in je pridržana izključno moškemu spolu.
Čeprav je Sveto pismo temeljna avtoriteta vsem omenjenim kr-
ščanskim Cerkvam, so vidne razlike v interpretaciji različnih sveto
pisemskih odlomkov. Odnos do položaja žena v krščanstvu je torej
odvisen od svetopisemskega odlomka, ki ga izberemo, interpretacije
le tega in upoštevanja konteksta, v katerem je Sveto pismo nastalo.
Nadvse pomembna pa je tradicija na katero se opirajo in iz katere
izhajajo interpretacije Svetega pisma.
Žensko feministično gibanje je Sveto pismo pričelo razlagati po
svoje. Poudarja moško prevlado tako v Stari kot tudi v Novi zavezi in
hkrati opozarja na pomembnem ženski delež, ki je bil v zgodovini, ki
so jo pisali moški, večkrat spregledan.
2. Žensko duhovništvo – rimskokatoliški pogled11
Rimskokatoliška cerkev v celoti zavrača žensko duhovništvo, za
kar ji služita dva argumenta: Prvi: Jezus Kristus ni poklical žensk, niti
svoje matere ne, za apostolsko službo, pa čeprav je bil ženskam na-
klonjen. Drugi: duhovnik mora biti moški, ker kot tak predstavlja
(reprezentira) Jezusa Kristusa kot Gospoda in tistega, ki je nad obče-
stvom.12
11 Ordinacija (ordinatio) je obred, kjer se posamezniku podeljuje službeno duhovništvo.
Za Rimskokatoliško, Pravoslavno in Anglikansko cerkev je to zakramentalno dejanje
in je več kot izvolitev, označitev in pooblastitev s strani skupnosti, kar velja za EC
in mnoge druge protestantske cerkve in skupnosti. Ordinacija se imenuje tudi
consecratio (posvečenje) ali tudi podelitev zakramenta svetega reda, ki se daje s
polaganjem škofovih rok in skupaj s posvetilno molitvijo predstavlja vidno znamenje
tega posvečenja. Prim. U. Mirt, Žensko duhovništvo…, str. 7.
12 Prim. U. Mirt, Žensko duhovništvo…, str. 17.
96
