Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 97
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^ JAZBIN[EK
nostjo. Kljub omenjenemu aktivnemu udejstvovanju žensk pa je še
vedno močno prisotno prepričanje večine odgovornih mož, teologov
in filozofov, o specifični duhovni omejenosti žensk. Še vedno naj bi
bilo njihovo delovanje omejeno na dom in družino. Le nekateri po-
samezniki so (brez uspeha) v javnosti razpravljali o tem, da imajo
ženske morda že po naravi enake darove in sposobnosti kot moški. V
18. stol. je evangeličanska bratska skupnost Nikolaja L. iz Zinzendor
fa, ženske priznala kot sebi popolnoma enakovredne, jim dala besedo
v vseh pomembnih odločitvah in jim dodelila tudi odgovorne naloge
v skupnosti. Tako so se v 18. in 19. stol. ženska gibanja začela vse bolj
prebujati.
V dvajsetem stoletju so meščanska in socialistična gibanja ne
posredno in posredno vplivala na razvoj ženskega vprašanja tudi v
krščanskem in cerkvenem prostoru. Cerkvena gibanja so ženske spod-
bujala k bolj zavestnemu verskemu življenju. Ženske so začele delati
kot učiteljice in vzgojiteljice v krščanskih šolah. Izobrazbo so jim
nudili ženski samostani. Dekletom so kmalu omogočili tudi izobraz-
bo na višjih šolah in na univerzah. Začele so tudi študirati teologijo.
Od tedaj so torej življenje v cerkvi zaznamovale tudi ženske s teološko
izobrazbo in ženske nasploh.
Po letu 1945 so se ženske v Evropi vedno bolj oddaljevale od Cer-
kve. Ta proces sekularizacije ima različne korenine in ni nujno, da je
že končan. V povezavi z ženskim gibanjem za emancipacijo se pod
vprašaj postavlja tudi tradicionalna podoba ženske v Cerkvi.
Po več desetletjih opravljanja posebnih nalog v župnijah in na
domeščanja župnikov med drugo svetovno vojno, so ženske v evan-
geličanski Cerkvi postale duhovnice. V katoliški Cerkvi so ženske
aktivno sodelovale pri prostovoljnih in poklicnih službah. Veliko
žensk je doseglo teološko izobrazbo in si pridobilo akademski naslov.
Teološka razmišljanja o mestu žensk v Cerkvi so tako postala ne
izogibna.
Nekateri moderni znanstveniki drugorazredni položaj ženske v
Rimskokatoliški cerkvi razlagajo kot posledico projiciranih strahov
moških, ki so se zaobljubili celibatu. Ti naj bi s tem, ko so širili nega-
tiven odnos do žensk, te odrinili na drugo mesto. Malo manj radika-
len, a še vedno neenakopraven odnos do žensk najdemo v nekaterih
95
nostjo. Kljub omenjenemu aktivnemu udejstvovanju žensk pa je še
vedno močno prisotno prepričanje večine odgovornih mož, teologov
in filozofov, o specifični duhovni omejenosti žensk. Še vedno naj bi
bilo njihovo delovanje omejeno na dom in družino. Le nekateri po-
samezniki so (brez uspeha) v javnosti razpravljali o tem, da imajo
ženske morda že po naravi enake darove in sposobnosti kot moški. V
18. stol. je evangeličanska bratska skupnost Nikolaja L. iz Zinzendor
fa, ženske priznala kot sebi popolnoma enakovredne, jim dala besedo
v vseh pomembnih odločitvah in jim dodelila tudi odgovorne naloge
v skupnosti. Tako so se v 18. in 19. stol. ženska gibanja začela vse bolj
prebujati.
V dvajsetem stoletju so meščanska in socialistična gibanja ne
posredno in posredno vplivala na razvoj ženskega vprašanja tudi v
krščanskem in cerkvenem prostoru. Cerkvena gibanja so ženske spod-
bujala k bolj zavestnemu verskemu življenju. Ženske so začele delati
kot učiteljice in vzgojiteljice v krščanskih šolah. Izobrazbo so jim
nudili ženski samostani. Dekletom so kmalu omogočili tudi izobraz-
bo na višjih šolah in na univerzah. Začele so tudi študirati teologijo.
Od tedaj so torej življenje v cerkvi zaznamovale tudi ženske s teološko
izobrazbo in ženske nasploh.
Po letu 1945 so se ženske v Evropi vedno bolj oddaljevale od Cer-
kve. Ta proces sekularizacije ima različne korenine in ni nujno, da je
že končan. V povezavi z ženskim gibanjem za emancipacijo se pod
vprašaj postavlja tudi tradicionalna podoba ženske v Cerkvi.
Po več desetletjih opravljanja posebnih nalog v župnijah in na
domeščanja župnikov med drugo svetovno vojno, so ženske v evan-
geličanski Cerkvi postale duhovnice. V katoliški Cerkvi so ženske
aktivno sodelovale pri prostovoljnih in poklicnih službah. Veliko
žensk je doseglo teološko izobrazbo in si pridobilo akademski naslov.
Teološka razmišljanja o mestu žensk v Cerkvi so tako postala ne
izogibna.
Nekateri moderni znanstveniki drugorazredni položaj ženske v
Rimskokatoliški cerkvi razlagajo kot posledico projiciranih strahov
moških, ki so se zaobljubili celibatu. Ti naj bi s tem, ko so širili nega-
tiven odnos do žensk, te odrinili na drugo mesto. Malo manj radika-
len, a še vedno neenakopraven odnos do žensk najdemo v nekaterih
95
