Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 96
[TUDIJSKI VE^ERI
Nastali so celo dvojni samostani, moški in ženski skupaj. Teološko
so to utemeljili z dejstvom, da je Božja mati pred apostoli. Ženske
tako niso bile izključene iz te dejavnosti. Veliko je bilo namreč dvojnih
samostanov, kjer so redovnice in redovniki sodelovali pri skupnem
poslanstvu. Medtem ko je spet zaživelo udejstvovanje žensk v cerkvi,
je sholastična teologija nakazovala podobo ženske v manjvrednem
položaju. Za Tomaža Akvinskega, na katerega je vplivala Aristotelova
misel, je mož izhodišče in cilj žene. Žena naj bi namreč že po naravi
zaostajala za njim. Taka podrejenost žene naj bi bila kazen za greh.
To naravno pogojenost je sprejelo cerkveno pravo v Gracijanovem
dekretu.
Mnoge žene so si torej kljub močni patriarhalni usmerjenosti
vseskozi prizadevale slediti moškemu idealu celibata in ohranjale
deviškost, ki je bila v srednjem veku posebno cenjena. Tako kot je
Jezus opral Adamov greh, je devica Marija oprala Evin greh. Ideal
Marije, matere in device, pa je ženskam v realnem vsakdanjem življe-
nju nedosegljiv.
V času renesanse, humanizma in reformacije se je spremenila izo-
brazba, religioznost in samozavest ženske. V dojemanju Cerkve in
družbe je bila družina pravzaprav edino področje delovanja ženske.
Žene so bile ekonomsko odvisne od svojih mož in pravno zaposta-
vljene. Izobrazba deklic je bila omejena le na naloge žene in matere.
V razvojnem procesu srednjeveškega človeka je imela nenadomestlji-
vo vlogo Marija. Po drugi strani so v tem času nastali številni redovi,
šole in bolnišnice, v katerih so pomembno delo opravljale prav ženske.
V obdobju renesanse so se ženske iz višjega sloja začele združevati
v raznih literarnih in znanstvenih krogih. Tako se pojavijo učene, po-
litično in družbeno aktivne ženske. Deklice so postajale vedno bolj
deležne enake izobrazbe kot dečki. Omenjeno sta vzpodbujala Thomas
More in Erazem Rotterdamski. Zato ni čudno, da je znotraj katoliške
prenove sodelovalo veliko žensk. Ustanavljale so nove ženske kongre
gacije, ki so živele poglobljeno pobožnost. Zavzemale so se za bolne in
revne, hkrati pa so prevzemale katehezo in vzgojo deklic in žensk.
V protireformaciji so nastale nove kongregacije in samostani. V
gibanjih reformatorskih Cerkva, ki so jih hotele nekatere dežele po-
tlačiti in celo zatreti, so ženske sodelovale aktivno in z veliko odloč-
94
Nastali so celo dvojni samostani, moški in ženski skupaj. Teološko
so to utemeljili z dejstvom, da je Božja mati pred apostoli. Ženske
tako niso bile izključene iz te dejavnosti. Veliko je bilo namreč dvojnih
samostanov, kjer so redovnice in redovniki sodelovali pri skupnem
poslanstvu. Medtem ko je spet zaživelo udejstvovanje žensk v cerkvi,
je sholastična teologija nakazovala podobo ženske v manjvrednem
položaju. Za Tomaža Akvinskega, na katerega je vplivala Aristotelova
misel, je mož izhodišče in cilj žene. Žena naj bi namreč že po naravi
zaostajala za njim. Taka podrejenost žene naj bi bila kazen za greh.
To naravno pogojenost je sprejelo cerkveno pravo v Gracijanovem
dekretu.
Mnoge žene so si torej kljub močni patriarhalni usmerjenosti
vseskozi prizadevale slediti moškemu idealu celibata in ohranjale
deviškost, ki je bila v srednjem veku posebno cenjena. Tako kot je
Jezus opral Adamov greh, je devica Marija oprala Evin greh. Ideal
Marije, matere in device, pa je ženskam v realnem vsakdanjem življe-
nju nedosegljiv.
V času renesanse, humanizma in reformacije se je spremenila izo-
brazba, religioznost in samozavest ženske. V dojemanju Cerkve in
družbe je bila družina pravzaprav edino področje delovanja ženske.
Žene so bile ekonomsko odvisne od svojih mož in pravno zaposta-
vljene. Izobrazba deklic je bila omejena le na naloge žene in matere.
V razvojnem procesu srednjeveškega človeka je imela nenadomestlji-
vo vlogo Marija. Po drugi strani so v tem času nastali številni redovi,
šole in bolnišnice, v katerih so pomembno delo opravljale prav ženske.
V obdobju renesanse so se ženske iz višjega sloja začele združevati
v raznih literarnih in znanstvenih krogih. Tako se pojavijo učene, po-
litično in družbeno aktivne ženske. Deklice so postajale vedno bolj
deležne enake izobrazbe kot dečki. Omenjeno sta vzpodbujala Thomas
More in Erazem Rotterdamski. Zato ni čudno, da je znotraj katoliške
prenove sodelovalo veliko žensk. Ustanavljale so nove ženske kongre
gacije, ki so živele poglobljeno pobožnost. Zavzemale so se za bolne in
revne, hkrati pa so prevzemale katehezo in vzgojo deklic in žensk.
V protireformaciji so nastale nove kongregacije in samostani. V
gibanjih reformatorskih Cerkva, ki so jih hotele nekatere dežele po-
tlačiti in celo zatreti, so ženske sodelovale aktivno in z veliko odloč-
94
