Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 94
[TUDIJSKI VE^ERI
temelji na treh domnevah: Prvič: da je bilo prvo bitje, ki ga je Bog
ustvaril, moški in ne ženska, ker je obveljalo prepričanje, da je bila
ženska ustvarjena iz moškega rebra in tako ontološko gledano nekaj
izpeljanega in sekundarnega.5 Drugič: da je glavni krivec za izgon iz
raja ženska, ki je zagrešila »izvirni greh«, in da moramo zaradi tega
gledati na »vse Evine hčere« s sovraštvom, nezaupanjem in prezirom.6
Tretjič: da ženska ni bila ustvarjena samo iz moškega, ampak tudi za
moškega, kar povzroči, da ima njena eksistenca zgolj instrumentalni
pomen in ne fundamentalnega. Govorimo torej o treh teoloških
vprašanjih, ki so pod vplivom takratne kulturno-sociološke pogo
jenosti obarvala in zaznamovala usodo ženskega spola za minuli dve
tisočletji: Kako je bila ustvarjena ženska? Ali je bila ženska odgovorna
za izvirni greh prvega človeka/moškega? Čemu je bila ustvarjena
ženska?
Svetopisemski zgodbi o stvarjenju in padcu v Genezi 1–3 sta glede
položaja ženske najpomembnejša teksta Stare zaveze. Na kratko po-
glejmo glavne poteze položaja ženske v različnih razvojnih fazah kr-
ščanstva.
Ženske so imele v prvi Cerkvi velik delež pri njenem nastajanju.
Moškim in ženskam se pripisujejo enake etične in duhovne spo
sobnosti. Ženske so pomagale pri nastanku in razvoju Cerkve vse do
5 Svetopisemski prikaz stvarjenja prvega človeškega para temelji na dveh različnih
virih, duhovniškem (iz 5. stol. pr. Kr.) in jahvistu (iz 10. stol. pr. Kr.). Iz njiju sta
nastali dve različni tradiciji, ki sta predmet večnih polemik med krščanskimi
teologi. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril« (Gen 1,27). Ta odlomek, ki je mlajše narave, ne kaže
nobene nadvlade enega spola nad drugim, oba sta enaka, oba sta istočasno
»ustvarjena po Božji podobi«. Podoba Boga torej ni pridržana samo moškemu
spolu. V nasprotju z Gen 1,27 pa starejša Gen 2,22 kaže podrejenost moškemu,
saj je bila žena ustvarjena pozneje »iz rebra moža«. Ti dve, navidezno nasprotujoči
si zgodbi, sta torej združeni v krščanski tradiciji. Prevladuje Gen 2,22, ki bolj
sovpada z antičnim svetom, v katerem je zraslo krščanstvo, torej z Aristotelovim
dojemanjem ženske kot »nepopolnega«, manjvrednega bitja. Cit. N. Furlan,
Prispevek…; prim. C. Drury: Christianity, v: Women in Religion. London, Printer
1994, str. 32-34.
6 Evina krivda, da je Adama zapeljala v greh, naj bi kazala na fundamentalno šibkost
žensk. To razlago so uporabili, da bi ovekovečili mit o hudobni ženski naravi.
Ženske so tako skozi zgodovino nosile levji delež bremena »padca«, ki so ga od
Avguština naprej povezovali s spolnostjo in izvirnim grehom. Cit. prav tam.
92
temelji na treh domnevah: Prvič: da je bilo prvo bitje, ki ga je Bog
ustvaril, moški in ne ženska, ker je obveljalo prepričanje, da je bila
ženska ustvarjena iz moškega rebra in tako ontološko gledano nekaj
izpeljanega in sekundarnega.5 Drugič: da je glavni krivec za izgon iz
raja ženska, ki je zagrešila »izvirni greh«, in da moramo zaradi tega
gledati na »vse Evine hčere« s sovraštvom, nezaupanjem in prezirom.6
Tretjič: da ženska ni bila ustvarjena samo iz moškega, ampak tudi za
moškega, kar povzroči, da ima njena eksistenca zgolj instrumentalni
pomen in ne fundamentalnega. Govorimo torej o treh teoloških
vprašanjih, ki so pod vplivom takratne kulturno-sociološke pogo
jenosti obarvala in zaznamovala usodo ženskega spola za minuli dve
tisočletji: Kako je bila ustvarjena ženska? Ali je bila ženska odgovorna
za izvirni greh prvega človeka/moškega? Čemu je bila ustvarjena
ženska?
Svetopisemski zgodbi o stvarjenju in padcu v Genezi 1–3 sta glede
položaja ženske najpomembnejša teksta Stare zaveze. Na kratko po-
glejmo glavne poteze položaja ženske v različnih razvojnih fazah kr-
ščanstva.
Ženske so imele v prvi Cerkvi velik delež pri njenem nastajanju.
Moškim in ženskam se pripisujejo enake etične in duhovne spo
sobnosti. Ženske so pomagale pri nastanku in razvoju Cerkve vse do
5 Svetopisemski prikaz stvarjenja prvega človeškega para temelji na dveh različnih
virih, duhovniškem (iz 5. stol. pr. Kr.) in jahvistu (iz 10. stol. pr. Kr.). Iz njiju sta
nastali dve različni tradiciji, ki sta predmet večnih polemik med krščanskimi
teologi. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril« (Gen 1,27). Ta odlomek, ki je mlajše narave, ne kaže
nobene nadvlade enega spola nad drugim, oba sta enaka, oba sta istočasno
»ustvarjena po Božji podobi«. Podoba Boga torej ni pridržana samo moškemu
spolu. V nasprotju z Gen 1,27 pa starejša Gen 2,22 kaže podrejenost moškemu,
saj je bila žena ustvarjena pozneje »iz rebra moža«. Ti dve, navidezno nasprotujoči
si zgodbi, sta torej združeni v krščanski tradiciji. Prevladuje Gen 2,22, ki bolj
sovpada z antičnim svetom, v katerem je zraslo krščanstvo, torej z Aristotelovim
dojemanjem ženske kot »nepopolnega«, manjvrednega bitja. Cit. N. Furlan,
Prispevek…; prim. C. Drury: Christianity, v: Women in Religion. London, Printer
1994, str. 32-34.
6 Evina krivda, da je Adama zapeljala v greh, naj bi kazala na fundamentalno šibkost
žensk. To razlago so uporabili, da bi ovekovečili mit o hudobni ženski naravi.
Ženske so tako skozi zgodovino nosile levji delež bremena »padca«, ki so ga od
Avguština naprej povezovali s spolnostjo in izvirnim grehom. Cit. prav tam.
92
