Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 99
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^ JAZBIN[EK
»V teološkem razpravljanju se je izkazalo, da omenjena razloga
dogmatično nista zavezujoča (zwingend). Glede prvega je treba reči:
ne glede na to, da je treba v skladu z eksegezo razlikovati med dva-
najsterimi ter apostoli, je mogoče negativno dejstvo (Kristus nečesa
ni storil) tudi drugače razlagati. Dvanajsteri predstavljajo najprej novi
Izrael kot ljudstvo iz dvanajstih rodov, ki imajo svojo predpodobo v
dvanajstih Jakobovih sinovih. Ta simbolika bi bila povsem nerazu-
mljiva, če bi bil Jezus vključil tudi ženske. Poleg tega je treba pomisli-
ti, da je prva skupnost morala biti priča za Kristusovo oznanilo (Apd
1,8); v skladu s tem pravnim redom pa so bili samo moški sposobni
za pričevanje. Po drugi strani je dovolj namigov, da so ženske imele v
prvih krščanskih skupnostih pomembno vlogo tudi pri vodenju
(prim. Rim 16).
Drugi argument je na simbolni ravni in ga ni mogoče preprosto
prenesti na področje pravnega reda. Držal bi, če bi bil moški več
vreden in bi imel večje dostojanstvo kot ženska. Prav ta postavka
pa je osnova patriarhalizma, ki se danes postavlja pod vprašaj in ga
je treba ravno s stališča Jezusovega oznanila zavrniti. Nova zaveza
nikjer ne poudarja Jezusove moške narave; vedno le njegovo člo
veško naravo. Ta pa v enaki meri pripada tako ženskam kot mo
škim«.13
Torej iz tega sledi, da s stališča vere ne moremo podati prepričljivih
razlogov proti ordinaciji. Vendar pa, kot navaja Urška Mirt, »iz tega
seveda ne sledi nujno pravica ali dolžnost glede ordinacije. Nihče nima
pravice do posvečenja, naj bo moški ali ženska. Odločitev o tem, kdo
ga prejme, je mogoče utemeljiti samo pastoralno. Eden od razlogov
proti posvečenju žensk v Rimskokatoliški cerkvi je v tem, da bi takšno
posvečenje močno obremenilo znotrajcerkveno in ekumensko ozračje
(odnos do vzhodnih Cerkva).14
13 Cit. prav tam, str. 17–18
14 Cit. prav tam, str. 18. Prim. Peter Neuer: Ekklesiologie – Die Lehre von der Kirche,
v: W. Beinert: Glaubenszugänge – Lehrbuch der Katholischen Dogmatik. Paderborn-
München-Zürich, F. Schöningh 1995, 553–554.
97
»V teološkem razpravljanju se je izkazalo, da omenjena razloga
dogmatično nista zavezujoča (zwingend). Glede prvega je treba reči:
ne glede na to, da je treba v skladu z eksegezo razlikovati med dva-
najsterimi ter apostoli, je mogoče negativno dejstvo (Kristus nečesa
ni storil) tudi drugače razlagati. Dvanajsteri predstavljajo najprej novi
Izrael kot ljudstvo iz dvanajstih rodov, ki imajo svojo predpodobo v
dvanajstih Jakobovih sinovih. Ta simbolika bi bila povsem nerazu-
mljiva, če bi bil Jezus vključil tudi ženske. Poleg tega je treba pomisli-
ti, da je prva skupnost morala biti priča za Kristusovo oznanilo (Apd
1,8); v skladu s tem pravnim redom pa so bili samo moški sposobni
za pričevanje. Po drugi strani je dovolj namigov, da so ženske imele v
prvih krščanskih skupnostih pomembno vlogo tudi pri vodenju
(prim. Rim 16).
Drugi argument je na simbolni ravni in ga ni mogoče preprosto
prenesti na področje pravnega reda. Držal bi, če bi bil moški več
vreden in bi imel večje dostojanstvo kot ženska. Prav ta postavka
pa je osnova patriarhalizma, ki se danes postavlja pod vprašaj in ga
je treba ravno s stališča Jezusovega oznanila zavrniti. Nova zaveza
nikjer ne poudarja Jezusove moške narave; vedno le njegovo člo
veško naravo. Ta pa v enaki meri pripada tako ženskam kot mo
škim«.13
Torej iz tega sledi, da s stališča vere ne moremo podati prepričljivih
razlogov proti ordinaciji. Vendar pa, kot navaja Urška Mirt, »iz tega
seveda ne sledi nujno pravica ali dolžnost glede ordinacije. Nihče nima
pravice do posvečenja, naj bo moški ali ženska. Odločitev o tem, kdo
ga prejme, je mogoče utemeljiti samo pastoralno. Eden od razlogov
proti posvečenju žensk v Rimskokatoliški cerkvi je v tem, da bi takšno
posvečenje močno obremenilo znotrajcerkveno in ekumensko ozračje
(odnos do vzhodnih Cerkva).14
13 Cit. prav tam, str. 17–18
14 Cit. prav tam, str. 18. Prim. Peter Neuer: Ekklesiologie – Die Lehre von der Kirche,
v: W. Beinert: Glaubenszugänge – Lehrbuch der Katholischen Dogmatik. Paderborn-
München-Zürich, F. Schöningh 1995, 553–554.
97
