Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 105
LUKA KELC
pomena besede svet v Jn 7,7, 15, 18–19; 2 Kor 4,411 (Delumeau, 1982:
184): izvirni pomen (svet tème) so krščanski teologi razširili v pomen
snovni svet – in s tem razširili tudi obsodbo. Tretji argument je strah
pred nevarnostjo ateizma: posameznikova fascinacija nad čutnoza-
znavno stvaritvijo naj bi spodbujala pozabo nadčutnega stvarnika. Če
pomeni »živeti po mesu« to, da posameznik zaupa v ali se sklicuje na
»to, kar lahko pokaže« (Jošar idr., 1995: 135), torej nekakšno zadovo-
ljitev z le čutnozaznavnim, in so dela mesa nezaželena (Gal 5,19–21),
postane zaupanje v tosvetno nasploh in (pretirana) naklonjenost
tosvetnemu protivredna. Če namreč posameznik pozabi na nadčutno/
boga, je to ponovitev izvirnega greha, ki je za Kerševana v človekovi
samozadostnosti (prim. Kerševan, 1993: 22–23). Zato so posameznika
skušali obvarovati pred virom njegove fascinacije – snovnim svetom.
2. Zavračanje erotične ljubezni je posledica krščanskega zavračanja člo-
veškega telesa. Hipoteza se zdi veljavna, saj je erotična ljubezen po
(današnji) definiciji motivirana s specifičnimi ravnmi hormonov
in/ali nevrotransmiterjev v človeškem telesu, torej po svoje iz telesa
izhaja, po drugi strani pa je v telo tudi usmerjena, ker/ko gre za
seksualni tip ljubezni – potencialno vedênje, ki je motivirano z ero-
tično ljubeznijo, je spolno vedênje in v tej značilnosti telesno. Za
vračanje telesa bi torej pomenilo zavračanje tako vira kot (pomemb-
ne značilnosti) objekta ljubezni ter na tak način onemogočalo erotič-
no ljubezen. Ker se druga hipoteza povezuje s prvo, so tudi argumen-
ti zanjo podobni. Prvi argument je (ponovno) medkulturni vpliv v
krščanstvu. Čeprav je uradna Katoliška cerkev obsodila spiritualizem
(Strle, 1977: 145–146; Daniélou in Marrou, 1988: 140), je bilo zavra-
čanje telesa v praksi pogosto – predvsem pa je Katoliška cerkev nanj
gledala z razumevanjem (prim. Daniélou in Marrou, 1988: 278).
Krščanski spiritualizem naj bi izviral iz predkrščanskih miselnih to-
kov, npr. iz platonizma, stoicizma, tudi pitagorejstva in orfizma
(Delumeau 1986: 12; prim. Jošar idr. 1995: 34), pozneje že znotraj
krščanskim spiritualističnim tokovom pa se je uprl Avguštin12 (Ker-
11 SSP3 ob »tem svetu« ponuja tudi »ta vek« (poleg »geografske« torej časovno
oznako), kar popolnoma spremeni smisel.
12 Po Avguštinu domnevno tudi Luter in slovenski luteranci – to domnevo sem
analiziral in se do nje opredeljujem v sklepnem delu prispevka.
103
pomena besede svet v Jn 7,7, 15, 18–19; 2 Kor 4,411 (Delumeau, 1982:
184): izvirni pomen (svet tème) so krščanski teologi razširili v pomen
snovni svet – in s tem razširili tudi obsodbo. Tretji argument je strah
pred nevarnostjo ateizma: posameznikova fascinacija nad čutnoza-
znavno stvaritvijo naj bi spodbujala pozabo nadčutnega stvarnika. Če
pomeni »živeti po mesu« to, da posameznik zaupa v ali se sklicuje na
»to, kar lahko pokaže« (Jošar idr., 1995: 135), torej nekakšno zadovo-
ljitev z le čutnozaznavnim, in so dela mesa nezaželena (Gal 5,19–21),
postane zaupanje v tosvetno nasploh in (pretirana) naklonjenost
tosvetnemu protivredna. Če namreč posameznik pozabi na nadčutno/
boga, je to ponovitev izvirnega greha, ki je za Kerševana v človekovi
samozadostnosti (prim. Kerševan, 1993: 22–23). Zato so posameznika
skušali obvarovati pred virom njegove fascinacije – snovnim svetom.
2. Zavračanje erotične ljubezni je posledica krščanskega zavračanja člo-
veškega telesa. Hipoteza se zdi veljavna, saj je erotična ljubezen po
(današnji) definiciji motivirana s specifičnimi ravnmi hormonov
in/ali nevrotransmiterjev v človeškem telesu, torej po svoje iz telesa
izhaja, po drugi strani pa je v telo tudi usmerjena, ker/ko gre za
seksualni tip ljubezni – potencialno vedênje, ki je motivirano z ero-
tično ljubeznijo, je spolno vedênje in v tej značilnosti telesno. Za
vračanje telesa bi torej pomenilo zavračanje tako vira kot (pomemb-
ne značilnosti) objekta ljubezni ter na tak način onemogočalo erotič-
no ljubezen. Ker se druga hipoteza povezuje s prvo, so tudi argumen-
ti zanjo podobni. Prvi argument je (ponovno) medkulturni vpliv v
krščanstvu. Čeprav je uradna Katoliška cerkev obsodila spiritualizem
(Strle, 1977: 145–146; Daniélou in Marrou, 1988: 140), je bilo zavra-
čanje telesa v praksi pogosto – predvsem pa je Katoliška cerkev nanj
gledala z razumevanjem (prim. Daniélou in Marrou, 1988: 278).
Krščanski spiritualizem naj bi izviral iz predkrščanskih miselnih to-
kov, npr. iz platonizma, stoicizma, tudi pitagorejstva in orfizma
(Delumeau 1986: 12; prim. Jošar idr. 1995: 34), pozneje že znotraj
krščanskim spiritualističnim tokovom pa se je uprl Avguštin12 (Ker-
11 SSP3 ob »tem svetu« ponuja tudi »ta vek« (poleg »geografske« torej časovno
oznako), kar popolnoma spremeni smisel.
12 Po Avguštinu domnevno tudi Luter in slovenski luteranci – to domnevo sem
analiziral in se do nje opredeljujem v sklepnem delu prispevka.
103
