Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 108
RAZPRAVE, [TUDIJE
vencije (Delumeau, 1986: 40, 223–224, 744; Strle, 1977: 442). V lute-
ranskem krščanstvu je posameznik vedno grešen, kot tudi njegovo
poželenje.20 Katolicizem pa popolne grešnosti posameznika ne spre
jema – tudi poželenje ni nujno grešno. Kljub tej razliki so praktično-
moralne posledice za posameznika pri obeh krščanskih usmeritvah
enake: svoje poželenje mora na različne načine omejevati,21 da to
postane opravičljivo grešno (v luteranstvu) ali brezgrešno (v katoli-
cizmu) – z drugimi besedami: omejevanje poželenja (s tem tudi se-
ksualnosti) spremeni njegov status iz protivrednosti v manjvrednost.
Predvsem pa navedeno velja tudi za erotično ljubezen: erotična ljube-
zen je protivredna, ker se v njej protivredna seksualnost (ker je pože-
lenje) celo manifestira. Z omejevanjem seksualnosti, ker da je požele-
nje, posameznik omejuje tudi erotično ljubezen.
3. Analiza
Na vseh treh nivojih (odnos do snovnega sveta, odnos do telesa in
odnos do poželenja) sem analiziral Trubarjev Abecedarium (1550),
Catechismus (1550), Abecedarium (1555), Catechismus (1555), Tiga Novi-
ga testamenta eno dolgo predguvor (1557), Articule (1562), Cerkovno
20 Zaradi splošne grešnosti posameznika je pri luteranstvu seksualnost manj
izpostavljena (prim. Delumeau, 1986: 45): Luter jo je prestavil v posvetni regiment
(Kerševan, 2012: 150–151), s čimer jo je deloma razrešil protivrednosti.
21 Pri religijsko interpretirani seksualnosti (tj. poželenju) gre za individualno
variabilno nagnjenje – za razliko od univerzalne seksualnosti –, ki je v usmerjenosti
ali intenzivnosti odklonsko glede na v religiji dane norme. Z voljo se to nagnjenje
torej načeloma dá omejevati. Omejevanje seksualnosti je (bilo) časovno (npr. postni
čas, obhajilo, pogostnost odnosov), prostorsko (npr. sveti prostor), družbenoslojno
(npr. posvečena oseba, slojna endogamija), fiziološko (npr. menstruacija, nosečnost,
partnerjev spol), legalistično (npr. pristanek skrbnikov, sorodstveni zadržki),
predvsem pa ciljno: namen seksualnosti je fizična reprodukcija (Delumeau, 1986:
304, 313, 321–322, 662, 675; Flandrin, 1986: 146, 148). Seksualnost brez tega
namena je protivredna. Da bi posameznik zmogel ugoditi vsem omejitvam,
potrebuje nadčutno pomoč – temu je v katolicizmu namenjen zakrament zakonske
zveze (Strle, 1977: 390–392, 394). V luteranstvu je, podobno, za nadčutno pomoč
zakonska zveza – ob veri v Kristusovo zaslugo – nujna (Jošar idr., 1995: 238–239).
Pri obeh usmeritvah je torej zakonska zveza institucija, ki je namenjena (tudi)
ciljnemu omejevanju človeške seksualnosti.
106
vencije (Delumeau, 1986: 40, 223–224, 744; Strle, 1977: 442). V lute-
ranskem krščanstvu je posameznik vedno grešen, kot tudi njegovo
poželenje.20 Katolicizem pa popolne grešnosti posameznika ne spre
jema – tudi poželenje ni nujno grešno. Kljub tej razliki so praktično-
moralne posledice za posameznika pri obeh krščanskih usmeritvah
enake: svoje poželenje mora na različne načine omejevati,21 da to
postane opravičljivo grešno (v luteranstvu) ali brezgrešno (v katoli-
cizmu) – z drugimi besedami: omejevanje poželenja (s tem tudi se-
ksualnosti) spremeni njegov status iz protivrednosti v manjvrednost.
Predvsem pa navedeno velja tudi za erotično ljubezen: erotična ljube-
zen je protivredna, ker se v njej protivredna seksualnost (ker je pože-
lenje) celo manifestira. Z omejevanjem seksualnosti, ker da je požele-
nje, posameznik omejuje tudi erotično ljubezen.
3. Analiza
Na vseh treh nivojih (odnos do snovnega sveta, odnos do telesa in
odnos do poželenja) sem analiziral Trubarjev Abecedarium (1550),
Catechismus (1550), Abecedarium (1555), Catechismus (1555), Tiga Novi-
ga testamenta eno dolgo predguvor (1557), Articule (1562), Cerkovno
20 Zaradi splošne grešnosti posameznika je pri luteranstvu seksualnost manj
izpostavljena (prim. Delumeau, 1986: 45): Luter jo je prestavil v posvetni regiment
(Kerševan, 2012: 150–151), s čimer jo je deloma razrešil protivrednosti.
21 Pri religijsko interpretirani seksualnosti (tj. poželenju) gre za individualno
variabilno nagnjenje – za razliko od univerzalne seksualnosti –, ki je v usmerjenosti
ali intenzivnosti odklonsko glede na v religiji dane norme. Z voljo se to nagnjenje
torej načeloma dá omejevati. Omejevanje seksualnosti je (bilo) časovno (npr. postni
čas, obhajilo, pogostnost odnosov), prostorsko (npr. sveti prostor), družbenoslojno
(npr. posvečena oseba, slojna endogamija), fiziološko (npr. menstruacija, nosečnost,
partnerjev spol), legalistično (npr. pristanek skrbnikov, sorodstveni zadržki),
predvsem pa ciljno: namen seksualnosti je fizična reprodukcija (Delumeau, 1986:
304, 313, 321–322, 662, 675; Flandrin, 1986: 146, 148). Seksualnost brez tega
namena je protivredna. Da bi posameznik zmogel ugoditi vsem omejitvam,
potrebuje nadčutno pomoč – temu je v katolicizmu namenjen zakrament zakonske
zveze (Strle, 1977: 390–392, 394). V luteranstvu je, podobno, za nadčutno pomoč
zakonska zveza – ob veri v Kristusovo zaslugo – nujna (Jošar idr., 1995: 238–239).
Pri obeh usmeritvah je torej zakonska zveza institucija, ki je namenjena (tudi)
ciljnemu omejevanju človeške seksualnosti.
106
