Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 107
LUKA KELC
omogoča, je njen vzrok, erotična ljubezen pa njegova posledica. To
povezavo potrjuje tudi Avguštin, ko piše, da se »nečisti« »zaradi te
bolezni [zaradi poželenja] prepustijo ljubezenskim razmerjem ne samo
s hotnicami, ampak celo s svojimi ženami« (Avguštin, 1993: 116). To
seveda pomeni, da je tudi za Avguština poželenje17 vzrok (piše: »zara-
di«) ljubezenskih razmerij znotraj in izven zakona. Zaradi preglednos-
ti in natančnosti bom uporabljal od tega mesta naprej izraz »seksual-
nost« za pomen spolni nagon (ki je biološka univerzalija) in izraz
»poželenje«18 za pomen religijsko interpretirane seksualnosti. Ko npr.
Avguštin uporablja izraz poželenje, vsebuje pomen tega izraza pomen-
ske sestavine, ki so pomenu izraza seksualnost dodane (najpomemb-
nejša dodana pomenska sestavina je grešnost).
Če sem zgoraj smiselno povezal erotično ljubezen s seksualnostjo,
moram seksualnost še z izvirnim grehom. V krščanstvu je izvirni greh
povzročil vse duhovne in telesne tegobe posameznika: npr. oslabljeno
voljo, oslabljeno spoznanje, poželjivost, smrt in izgubo milosti (Strle,
1977: 174). Izvirni greh je torej povzročil tudi, da se je človekova se-
ksualnost spremenila19 v poželenje (Avguštin, 1993: 34; prim. Kerše-
van, 1993: 24), zato sklepam, da je v krščanstvu izvirni greh poželenju
vzrok. Katolicizem in luteranstvo se v pogledu na učinek izvirnega
greha razlikujeta: po katolicizmu, ki je sledil Akvinskemu, zmore
posameznik pri svojem opravičenju še zmeraj sodelovati (Knowles in
Obolensky, 1991: 272, 331; Tüchle idr., 1994: 163; prim. Strle, 1977:
172, 412), pri luteranstvu, ki se strinja z bolj pesimističnim Avgušti-
nom, pa je opravičenje le Kristusova – tj. nadčutna – zasluga, posa-
meznik pa ni sposoben delati resnično dobrega brez nadčutne inter-
17 Jasno je sicer, da Avguštinov in nevrobiološki pomen poželenja nista (vsaj po
polnoma) prekrivna. Avguštinov pomen je dodatno religijsko interpretiran, dodana
mu je pomenljiva pomenska sestavina: grešnost. Natančneje, grešnost mu je dodana
v avguštinizmu in luteranstvu, v katolicizmu pa »nagibanje v greh« (prim. Strle,
1977: 183). V ostalem je označenec isti, saj tudi po Avguštinu spolne ude »vzburi
poželenje« (Avguštin, 1993: 39). Enak pomen najdemo v Katoliški enciklopediji:
poželenje je »nezmerno hrepenenje po telesnem užitku (ali popustljivost telesnemu
užitku), ki je doživeto v ploditvenih organih.« (Delany, 1910)
18 Poleg »poželenja« bi verjetno ustrezala tudi npr. »pohota« ali »poltenost«.
19 Znanost ne more ugotoviti, kakšne lastnosti naj bi taka predgrešna seksualnost
imela – če je sploh obstajala.
105
omogoča, je njen vzrok, erotična ljubezen pa njegova posledica. To
povezavo potrjuje tudi Avguštin, ko piše, da se »nečisti« »zaradi te
bolezni [zaradi poželenja] prepustijo ljubezenskim razmerjem ne samo
s hotnicami, ampak celo s svojimi ženami« (Avguštin, 1993: 116). To
seveda pomeni, da je tudi za Avguština poželenje17 vzrok (piše: »zara-
di«) ljubezenskih razmerij znotraj in izven zakona. Zaradi preglednos-
ti in natančnosti bom uporabljal od tega mesta naprej izraz »seksual-
nost« za pomen spolni nagon (ki je biološka univerzalija) in izraz
»poželenje«18 za pomen religijsko interpretirane seksualnosti. Ko npr.
Avguštin uporablja izraz poželenje, vsebuje pomen tega izraza pomen-
ske sestavine, ki so pomenu izraza seksualnost dodane (najpomemb-
nejša dodana pomenska sestavina je grešnost).
Če sem zgoraj smiselno povezal erotično ljubezen s seksualnostjo,
moram seksualnost še z izvirnim grehom. V krščanstvu je izvirni greh
povzročil vse duhovne in telesne tegobe posameznika: npr. oslabljeno
voljo, oslabljeno spoznanje, poželjivost, smrt in izgubo milosti (Strle,
1977: 174). Izvirni greh je torej povzročil tudi, da se je človekova se-
ksualnost spremenila19 v poželenje (Avguštin, 1993: 34; prim. Kerše-
van, 1993: 24), zato sklepam, da je v krščanstvu izvirni greh poželenju
vzrok. Katolicizem in luteranstvo se v pogledu na učinek izvirnega
greha razlikujeta: po katolicizmu, ki je sledil Akvinskemu, zmore
posameznik pri svojem opravičenju še zmeraj sodelovati (Knowles in
Obolensky, 1991: 272, 331; Tüchle idr., 1994: 163; prim. Strle, 1977:
172, 412), pri luteranstvu, ki se strinja z bolj pesimističnim Avgušti-
nom, pa je opravičenje le Kristusova – tj. nadčutna – zasluga, posa-
meznik pa ni sposoben delati resnično dobrega brez nadčutne inter-
17 Jasno je sicer, da Avguštinov in nevrobiološki pomen poželenja nista (vsaj po
polnoma) prekrivna. Avguštinov pomen je dodatno religijsko interpretiran, dodana
mu je pomenljiva pomenska sestavina: grešnost. Natančneje, grešnost mu je dodana
v avguštinizmu in luteranstvu, v katolicizmu pa »nagibanje v greh« (prim. Strle,
1977: 183). V ostalem je označenec isti, saj tudi po Avguštinu spolne ude »vzburi
poželenje« (Avguštin, 1993: 39). Enak pomen najdemo v Katoliški enciklopediji:
poželenje je »nezmerno hrepenenje po telesnem užitku (ali popustljivost telesnemu
užitku), ki je doživeto v ploditvenih organih.« (Delany, 1910)
18 Poleg »poželenja« bi verjetno ustrezala tudi npr. »pohota« ali »poltenost«.
19 Znanost ne more ugotoviti, kakšne lastnosti naj bi taka predgrešna seksualnost
imela – če je sploh obstajala.
105
