Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 110
PRAVE, [TUDIJE
odnos (večine) ljudi do snovnega sveta. Snovni svet oz. vse stvaritve v
njem imajo že ob stvarjenju od boga dan namen (mnenje Trubarja,
Dalmatina, Kastelca, verjetno tudi Skalarja). Glavni namen vsega
stvarstva je povečevanje Božje slave.23 Nujno (in vredno) je torej, da
posameznik v vsaki stvaritvi slavi Boga, kar pomeni, da mora v vsakem
označevalcu znotraj snovnega sveta videti označeno – tj. stvarnika.
tKsevome/t2čsevmsueisstltuovagrrerjseennziaečmnaotevziizgdeoimdsia(,mvTnroueukbesatmrvsasvrmejet1nispoluo. hNtuvaadlsiit.fveVateirnšnidzikaeamr vp:enočazinauabsiltjjovua,drv-i
jeno se posameznik naveže premočno). Tako skvarjen odnos do
snovnega kritizirajo vsi izbrani pisci: po Skalarju navezanost na snov-
no zmanjšuje navezanost na Boga in obratno. Po Kastelcu sledi udob-
nemu življenju v čutnozaznavnem svetu peklensko nadaljevanje biva-
nja in zemeljskemu trpljenju (ali odrekanju) nebesa. Preveč ljubeč
odnos do snovnega je za Kastelca (tudi Trubarja in Dalmatina) ma-
likovalski – kar pomeni (neopravičljivo) grešen.
Vendar sta katoličana za protivrednega imela ltuutderiasnvceat1sstaamtopreoj
sebi, saj zapeljuje in je poln skušnjav – glede na
dodala kritiko same snovnosti. Za Skalarja je čutnozaznavni svet
strup in gnus, Kastelec pa bralcu svetuje, naj ga sovraži. Oba sta pri-
poročala umik ali ločenost od sveta:24 poleg umika od grešnikov tudi
umik s fizičnega sveta. Fizična ugodja je treba omejiti, revščina in
bolezen koristi, snovni svet naj bi (po Skalarju) zadrževal dušo. Po
Trubarju pa »umik« s sveta nima učinka – pomaga le nadčutna po-
moč Svetega duha. Sovraštvo do snovnega sveta pri obeh katolikih
pojasnjuje njun avguštinizem25 (za Skalarja/Bonaventuro pojasnjen,
za Kastelca pa ne, čeprav se je nanj skliceval), spiritualizem (prim.
sklepe o telesu), misticizem (pojav »nebeškega« erosa) in naklonjenost
meništvu. Jedrni potridentinski katolicizem pa je bil v teh vprašanjih
manj oster. Dalje lahko sklepam, da je sovražen odnos do čutnoza-
23 Prim. shemo Theodorja Beze (Delumeau, 1986: 809).
24 Predlog za umik razjasni dejstvo, da je Skalar prevedel Bonaventurovo delo ter
delo frančiškanskega meniha, Kastelčeve BB1683 pa so posvečene priorici vele
sovskega dominikanskega samostana. Oba katolika sta torej bila meništvu
naklonjena.
25 Za 17. stoletje je bil njun teološki pogled med konzervativnejšimi.
108
odnos (večine) ljudi do snovnega sveta. Snovni svet oz. vse stvaritve v
njem imajo že ob stvarjenju od boga dan namen (mnenje Trubarja,
Dalmatina, Kastelca, verjetno tudi Skalarja). Glavni namen vsega
stvarstva je povečevanje Božje slave.23 Nujno (in vredno) je torej, da
posameznik v vsaki stvaritvi slavi Boga, kar pomeni, da mora v vsakem
označevalcu znotraj snovnega sveta videti označeno – tj. stvarnika.
tKsevome/t2čsevmsueisstltuovagrrerjseennziaečmnaotevziizgdeoimdsia(,mvTnroueukbesatmrvsasvrmejet1nispoluo. hNtuvaadlsiit.fveVateirnšnidzikaeamr vp:enočazinauabsiltjjovua,drv-i
jeno se posameznik naveže premočno). Tako skvarjen odnos do
snovnega kritizirajo vsi izbrani pisci: po Skalarju navezanost na snov-
no zmanjšuje navezanost na Boga in obratno. Po Kastelcu sledi udob-
nemu življenju v čutnozaznavnem svetu peklensko nadaljevanje biva-
nja in zemeljskemu trpljenju (ali odrekanju) nebesa. Preveč ljubeč
odnos do snovnega je za Kastelca (tudi Trubarja in Dalmatina) ma-
likovalski – kar pomeni (neopravičljivo) grešen.
Vendar sta katoličana za protivrednega imela ltuutderiasnvceat1sstaamtopreoj
sebi, saj zapeljuje in je poln skušnjav – glede na
dodala kritiko same snovnosti. Za Skalarja je čutnozaznavni svet
strup in gnus, Kastelec pa bralcu svetuje, naj ga sovraži. Oba sta pri-
poročala umik ali ločenost od sveta:24 poleg umika od grešnikov tudi
umik s fizičnega sveta. Fizična ugodja je treba omejiti, revščina in
bolezen koristi, snovni svet naj bi (po Skalarju) zadrževal dušo. Po
Trubarju pa »umik« s sveta nima učinka – pomaga le nadčutna po-
moč Svetega duha. Sovraštvo do snovnega sveta pri obeh katolikih
pojasnjuje njun avguštinizem25 (za Skalarja/Bonaventuro pojasnjen,
za Kastelca pa ne, čeprav se je nanj skliceval), spiritualizem (prim.
sklepe o telesu), misticizem (pojav »nebeškega« erosa) in naklonjenost
meništvu. Jedrni potridentinski katolicizem pa je bil v teh vprašanjih
manj oster. Dalje lahko sklepam, da je sovražen odnos do čutnoza-
23 Prim. shemo Theodorja Beze (Delumeau, 1986: 809).
24 Predlog za umik razjasni dejstvo, da je Skalar prevedel Bonaventurovo delo ter
delo frančiškanskega meniha, Kastelčeve BB1683 pa so posvečene priorici vele
sovskega dominikanskega samostana. Oba katolika sta torej bila meništvu
naklonjena.
25 Za 17. stoletje je bil njun teološki pogled med konzervativnejšimi.
108
