Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 204
RAZPRAVE, [TUDIJE
Da bi se čimbolj izognili omenjenim oviram, predlaga tako metodo-
logijo: 1. Razjasniti in jasno določiti glavni namen srečanja. Glavni
namen naj bo medreligijski dialog in ne prepričevanje oziroma uve-
ljavljanje in vsiljevanje svojega prepričanja drugemu. 2. Osebna izpo-
ved. Uporaba metode osebne izpovedi ima več pozitivnih posledic.
Zelo pomembne so: prebijanje ledu formalne narave, spodbujanje
zaupanja in odstranjevanje nezaupanja ter strahu pred izgubo iden-
titete. 3. Aktivno poslušanje.17 Poslušalke naj poslušajo kreativno
(brez vnaprejšnjih sodb, interpretacij in predsodkov), z odprtostjo in
pripravljenostjo, da slišijo in spoznao nepričakovano in morda tudi
neznano izkušnjo ali izpoved. Kadar ni dosežena takšna oblika poslu-
šanja, se pravi, kadar ženske izhajajo iz domnevne univerzalnosti
ženske izkušnje in ženskega pogleda, to nujno pripelje do poškodbe
oziroma nekvalitetnega, ranjenega poizkusa medreligijskega in med-
narodnega dialoga.
Omenjenim trem točkam predlagane Maurine metodologije do-
dajam še: 4. Jasna opredelitev terminologije (zlasti prepoznavanje in
priznavanje posameznega vrednostnega sistema, pomena ženskosti
in izziva feminizma), ki jo O’Neillova omenja v Women Speaking Women
Listening. Predvsem to pomeni prepoznavanje in upoštevanje nekega
vrednostnega sistema, ki se lahko popolnoma razlikuje od našega.18
Poleg teh štirih elementov predlagane metodologije pristopa k
ženskemu medverskemu dialogu je nadvse pomembno zavedanje in
opozarjanje na prikrito in potuhnjeno naravo negativnih stereotipov
in predsodkov, ki so navzoči v naših miselnih percepcijah. Zato si na
kratko osvežimo značilnosti predsodkov in stereotipov.
Stereotipi in predsodki
Predsodke je prvi poimenoval ameriški novinar Walter Lippmann,
ki je prvi omenil tudi stereotip kot »sliko v glavi«, ki si jo posameznik
ali posameznica riše o sebi in drugih. Za stereotip je značilno, da te-
17 Maura O’Neill, n. d., 106–111.
18 Maura O’Neill, Women Speaking, Women Listening, New York: Orbis Books, 1990,
56–60.
202
Da bi se čimbolj izognili omenjenim oviram, predlaga tako metodo-
logijo: 1. Razjasniti in jasno določiti glavni namen srečanja. Glavni
namen naj bo medreligijski dialog in ne prepričevanje oziroma uve-
ljavljanje in vsiljevanje svojega prepričanja drugemu. 2. Osebna izpo-
ved. Uporaba metode osebne izpovedi ima več pozitivnih posledic.
Zelo pomembne so: prebijanje ledu formalne narave, spodbujanje
zaupanja in odstranjevanje nezaupanja ter strahu pred izgubo iden-
titete. 3. Aktivno poslušanje.17 Poslušalke naj poslušajo kreativno
(brez vnaprejšnjih sodb, interpretacij in predsodkov), z odprtostjo in
pripravljenostjo, da slišijo in spoznao nepričakovano in morda tudi
neznano izkušnjo ali izpoved. Kadar ni dosežena takšna oblika poslu-
šanja, se pravi, kadar ženske izhajajo iz domnevne univerzalnosti
ženske izkušnje in ženskega pogleda, to nujno pripelje do poškodbe
oziroma nekvalitetnega, ranjenega poizkusa medreligijskega in med-
narodnega dialoga.
Omenjenim trem točkam predlagane Maurine metodologije do-
dajam še: 4. Jasna opredelitev terminologije (zlasti prepoznavanje in
priznavanje posameznega vrednostnega sistema, pomena ženskosti
in izziva feminizma), ki jo O’Neillova omenja v Women Speaking Women
Listening. Predvsem to pomeni prepoznavanje in upoštevanje nekega
vrednostnega sistema, ki se lahko popolnoma razlikuje od našega.18
Poleg teh štirih elementov predlagane metodologije pristopa k
ženskemu medverskemu dialogu je nadvse pomembno zavedanje in
opozarjanje na prikrito in potuhnjeno naravo negativnih stereotipov
in predsodkov, ki so navzoči v naših miselnih percepcijah. Zato si na
kratko osvežimo značilnosti predsodkov in stereotipov.
Stereotipi in predsodki
Predsodke je prvi poimenoval ameriški novinar Walter Lippmann,
ki je prvi omenil tudi stereotip kot »sliko v glavi«, ki si jo posameznik
ali posameznica riše o sebi in drugih. Za stereotip je značilno, da te-
17 Maura O’Neill, n. d., 106–111.
18 Maura O’Neill, Women Speaking, Women Listening, New York: Orbis Books, 1990,
56–60.
202
