Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 199
NADJA FURLAN [TANTE
svoji izkušnji nemoči, o svojih spoznanjih, o želji in zahtevi postati
»sam svoj človek«. Vse to so hotele osvetliti še s teološkega vidika. Z
lastnega položaja se hočejo dokopati do novih odločitev. Hočejo pri-
ti na pot samoodločitve. V drugi razvojni dobi pa se počasi razvije
načrt feministične teologije. Nekatere teologinje pridejo do ugoto-
vitve, da sta Cerkev in teologija neozdravljivo patriarhalni. Obrnejo
jima hrbet in se oklenejo neke vsesplošne religioznosti (narava, mito-
logija, boginje, matriarhat). Druge pa hočejo ustvariti novo, kreativno
in konstruktivno feministično teologijo, ki naj bi bila krščansko na-
ravnana. Temeljijo na prepričanju, da naj bi se vsa nasprotovanja in
prevladovanja, ki so v nasprotju z evangelijem, spremenila v odnos, v
katerem bi bili vsi med seboj »bratje in sestre«. Omenjeno naj bi se
kazalo ne le v Cerkvi, temveč tudi v vsakdanjem življenju.6
V posameznih razvojnih obdobjih feministične teologije so se iz-
oblikovali različni tipi feministične teologije: revolucionarna femini-
stična teologija, reformistična krščanska feministična teologija, re-
konstrukcionistična krščanska feministična teologija.7 Ta različnost
dobiva svoj izraz v precej različnih spisih feministične teologije. Če je
»žensko izkustvo« odločujoče merilo feministične teologije, se avto-
rice razlikujejo po večji ali manjši pripadnosti ženskemu gibanju po
eni strani ter po drugi strani po večji ali manjši eklezialni pripadnosti
ter bolj ali manj ostri kritiki »tradicionalne« teologije in Cerkve. Naj-
bolj ostra je razdelitev feminističnih teologij na: »znotrajkrščansko«
in »postkrščansko oziroma nekrščansko« feministično teologijo. Prva
in glavna skupina ostaja znotraj biblično-krščanskega izročila kot
preroška kritika družbe in predvsem Cerkve.
Kljub pestri razvejanosti in raznovrstnosti posameznih vej pa
vse feministične teologije povezuje skupen subjekt in cilj – ženska.
Tako imenovane »znotrajkrščanske« neradikalne, »moškim prijazne«
krščanske feministične teologije se zavzemajo za refleksivno solidar-
nost. Ta pa postavlja novo zahtevo: treba je namreč uveljaviti sodelo-
vanje v dialogu, ga spodbujati in se pri tem vseskozi zavedati, da se
6 Prim. C. Halkes, Theologie Feministische, v: A. Lissner, R. Süssmuth, K. Walter,
Frauenlexikon, Herder, Freiburg-Basel-Wien, 1988, 1102.
7 Prim. A. M. Clifford, Introducing Feminist Theology, Orbis Books, New York 2001,
32–34.
197
svoji izkušnji nemoči, o svojih spoznanjih, o želji in zahtevi postati
»sam svoj človek«. Vse to so hotele osvetliti še s teološkega vidika. Z
lastnega položaja se hočejo dokopati do novih odločitev. Hočejo pri-
ti na pot samoodločitve. V drugi razvojni dobi pa se počasi razvije
načrt feministične teologije. Nekatere teologinje pridejo do ugoto-
vitve, da sta Cerkev in teologija neozdravljivo patriarhalni. Obrnejo
jima hrbet in se oklenejo neke vsesplošne religioznosti (narava, mito-
logija, boginje, matriarhat). Druge pa hočejo ustvariti novo, kreativno
in konstruktivno feministično teologijo, ki naj bi bila krščansko na-
ravnana. Temeljijo na prepričanju, da naj bi se vsa nasprotovanja in
prevladovanja, ki so v nasprotju z evangelijem, spremenila v odnos, v
katerem bi bili vsi med seboj »bratje in sestre«. Omenjeno naj bi se
kazalo ne le v Cerkvi, temveč tudi v vsakdanjem življenju.6
V posameznih razvojnih obdobjih feministične teologije so se iz-
oblikovali različni tipi feministične teologije: revolucionarna femini-
stična teologija, reformistična krščanska feministična teologija, re-
konstrukcionistična krščanska feministična teologija.7 Ta različnost
dobiva svoj izraz v precej različnih spisih feministične teologije. Če je
»žensko izkustvo« odločujoče merilo feministične teologije, se avto-
rice razlikujejo po večji ali manjši pripadnosti ženskemu gibanju po
eni strani ter po drugi strani po večji ali manjši eklezialni pripadnosti
ter bolj ali manj ostri kritiki »tradicionalne« teologije in Cerkve. Naj-
bolj ostra je razdelitev feminističnih teologij na: »znotrajkrščansko«
in »postkrščansko oziroma nekrščansko« feministično teologijo. Prva
in glavna skupina ostaja znotraj biblično-krščanskega izročila kot
preroška kritika družbe in predvsem Cerkve.
Kljub pestri razvejanosti in raznovrstnosti posameznih vej pa
vse feministične teologije povezuje skupen subjekt in cilj – ženska.
Tako imenovane »znotrajkrščanske« neradikalne, »moškim prijazne«
krščanske feministične teologije se zavzemajo za refleksivno solidar-
nost. Ta pa postavlja novo zahtevo: treba je namreč uveljaviti sodelo-
vanje v dialogu, ga spodbujati in se pri tem vseskozi zavedati, da se
6 Prim. C. Halkes, Theologie Feministische, v: A. Lissner, R. Süssmuth, K. Walter,
Frauenlexikon, Herder, Freiburg-Basel-Wien, 1988, 1102.
7 Prim. A. M. Clifford, Introducing Feminist Theology, Orbis Books, New York 2001,
32–34.
197
