Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 210
RAZPRAVE, [TUDIJE
Matjaž Črnivec
JEZUSOVA SOCIALNA KRITIKA
»Te [modrosti] ni spoznal noben od vladarjev tega veka,
kajti če bi jo spoznali, ne bi križali slavnega Gospoda.«
(Prvo pismo Korinčanom 2,8)
Namen tega prispevka je predstaviti Jezusovo socialno kritiko,
kakor se kaže v evangelijih in kakor odzvanja v ostalih novozaveznih
spisih. Izhajali bomo iz temeljnega uvida, da se krščanska družbena
kritika giblje od znotraj navzven. Naša metoda bo torej opazovanje
kritike v treh koncentričnih krogih: kritika pohlepa, iz katere sledi
kritika denarja, iz katere sledi kritika oblasti kot take.
1. Kritika pohlepa
V vsej Novi zavezi se pohlep (grško pleonexía1 in tudi epithymía,2
’želja, poželenje’) kaže kot temeljna »centrifugalna« težnja oziroma
nagon, ki iz ljudi dela sebičneže, samouresničujoče se samozavero-
vance, neobčutljive za bolečino ali tudi veselje drugega – v današnji
družbi je ustreznica temu (po Christopherju Laschu prevladujoči!)
tip patološkega narcisa, ki je hkrati najboljši potrošnik. Ta sebični
pohlep/želja/poželenje nastopa kot temeljni identifikacijski in onto-
loški princip človeškega bitja. Je sredstvo vzpostavitve njegovega jaza
kot »njegovega«. Za takšnega človeka velja: »To mi je všeč – takšen
1 Prim. npr. Mr 7,21–22; Lk 12,15; Rim 1,29; Kol 3,5; 2 Pt 2,14.
2 Prim. npr. Mr 4,19; Jn 8,44; Rim 1,24; 6,12; 7,7–8; 13,14; Gal 5,16–17; Ef 4,22;
1 Tim 6,9; Tit 2,12; Jak 1,14–15; 1 Pt 1,14; 2 Pt 1,4; 1 Jn 2,16–17.
208
Matjaž Črnivec
JEZUSOVA SOCIALNA KRITIKA
»Te [modrosti] ni spoznal noben od vladarjev tega veka,
kajti če bi jo spoznali, ne bi križali slavnega Gospoda.«
(Prvo pismo Korinčanom 2,8)
Namen tega prispevka je predstaviti Jezusovo socialno kritiko,
kakor se kaže v evangelijih in kakor odzvanja v ostalih novozaveznih
spisih. Izhajali bomo iz temeljnega uvida, da se krščanska družbena
kritika giblje od znotraj navzven. Naša metoda bo torej opazovanje
kritike v treh koncentričnih krogih: kritika pohlepa, iz katere sledi
kritika denarja, iz katere sledi kritika oblasti kot take.
1. Kritika pohlepa
V vsej Novi zavezi se pohlep (grško pleonexía1 in tudi epithymía,2
’želja, poželenje’) kaže kot temeljna »centrifugalna« težnja oziroma
nagon, ki iz ljudi dela sebičneže, samouresničujoče se samozavero-
vance, neobčutljive za bolečino ali tudi veselje drugega – v današnji
družbi je ustreznica temu (po Christopherju Laschu prevladujoči!)
tip patološkega narcisa, ki je hkrati najboljši potrošnik. Ta sebični
pohlep/želja/poželenje nastopa kot temeljni identifikacijski in onto-
loški princip človeškega bitja. Je sredstvo vzpostavitve njegovega jaza
kot »njegovega«. Za takšnega človeka velja: »To mi je všeč – takšen
1 Prim. npr. Mr 7,21–22; Lk 12,15; Rim 1,29; Kol 3,5; 2 Pt 2,14.
2 Prim. npr. Mr 4,19; Jn 8,44; Rim 1,24; 6,12; 7,7–8; 13,14; Gal 5,16–17; Ef 4,22;
1 Tim 6,9; Tit 2,12; Jak 1,14–15; 1 Pt 1,14; 2 Pt 1,4; 1 Jn 2,16–17.
208
