Page 211 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 211
MATJA@ ^RNIVEC
sem. V specifiki moje želje se razodeva moja osebnost. To sem jaz.«
Gre za določen tip oziroma način bivanja. Takšno sebično, »erotično«
bivanje izredno dobro opiše Gorazd Kocijančič: »V geografiji skupne-
ga sveta, common sensa, v življenjskem prostoru, kjer je hipostaza
uspoljeni jaz med jazi in telo spolno telo med telesi –, biti tedaj postane
imeti. … Za spolni užitek po sebi je vse moje. Užitek mi vsiljuje svojo
(onto)logiko. Njena osnova je totalni »egoizem«. … Tuje imam za
nekaj svojega. Prisvajam si v do-mišljiji ali realnosti. Kar pomeni: vse
je tu kot mogoči predmet mojega užitka. Bit vsega je biti použito v mojem
užitku.«3 V skrajni konsekvenci sebična logika želje »použije« ves svet.
Jezus v tem temeljnem človekovem nagnjenju, v tej globinski struk-
turi njegovega bivanja, vidi izvir vseh njegovih osebnih in družbenih
problemov. Pomemben je uvid, da je ta izvorni problem »duhovne«
narave, v smislu, da se dogaja globoko v človeku, na meji, kjer pred-
miselno in pred-zavestno postaja mišljeno in ovedeno, na točki, kjer
iz nediferenciranega brezna (pred)biti vstajam jaz kot jaz. Pohlep je
sila, ki vstopa na tej meji in specifično strukturira vse nadaljnje miš-
ljenje, védenje ter vznikanje in doživljanje jaza kot samega sebe. Pove-
dano preprosteje: pohlep deluje globoko v središču našega bitja, v
našem »srcu« (Mr 7,21), ter bistveno določa, kakšni smo, kako gleda-
mo na svet in tudi kako ravnamo v tem svetu.
Jezus môči pohlepa, ki odločilno vpliva na strukturiranje člove
škega jaza in s tem človeškega »sveta« ter odnosov v njem, zoperstavi
moč, ki se giblje ravno v obratni smeri. Ta nova moč se imenuje agápe,
ljubezen. Ta beseda ima – za razliko od sodobne lahkotne komercial-
ne, mehkobne newageovske ali osladne (post)hipijevske rabe – v Sve-
tem pismu zelo jasen pomen: je moč, ki daje človeku, da lahko svobod-
no pozabi nase, se osvobodi od suženjstva »jaza« in vseh njegovih
3 Erotika, politika itn., Slovenska matica, Ljubljana, 2011, str. 76 (poudarki so avtorjevi).
Z bibličnega vidika bi bilo vseeno vredno vpeljati vsaj delno razliko med erosom
in spolnim užitkom na eni strani ter (onto)logiko pohlepa in želje na drugi.
Novozavezna kritika zadeva predvsem to drugo, medtem ko je prvo prej razumljeno
kot tipično področje, ki si ga ta »duhovna centrifugalnost« zlahka in pogosto
prisvoji. Že v patristični dobi npr. srečamo mnenje, da je najbolj osnovna oblika
pohlepa nezmerna želja po hrani, torej požrešnost. Glede na vse pogostejše
pojavljanje kronične debelosti ima sodobna družba očitno tudi na tem področju
hude težave.
209
sem. V specifiki moje želje se razodeva moja osebnost. To sem jaz.«
Gre za določen tip oziroma način bivanja. Takšno sebično, »erotično«
bivanje izredno dobro opiše Gorazd Kocijančič: »V geografiji skupne-
ga sveta, common sensa, v življenjskem prostoru, kjer je hipostaza
uspoljeni jaz med jazi in telo spolno telo med telesi –, biti tedaj postane
imeti. … Za spolni užitek po sebi je vse moje. Užitek mi vsiljuje svojo
(onto)logiko. Njena osnova je totalni »egoizem«. … Tuje imam za
nekaj svojega. Prisvajam si v do-mišljiji ali realnosti. Kar pomeni: vse
je tu kot mogoči predmet mojega užitka. Bit vsega je biti použito v mojem
užitku.«3 V skrajni konsekvenci sebična logika želje »použije« ves svet.
Jezus v tem temeljnem človekovem nagnjenju, v tej globinski struk-
turi njegovega bivanja, vidi izvir vseh njegovih osebnih in družbenih
problemov. Pomemben je uvid, da je ta izvorni problem »duhovne«
narave, v smislu, da se dogaja globoko v človeku, na meji, kjer pred-
miselno in pred-zavestno postaja mišljeno in ovedeno, na točki, kjer
iz nediferenciranega brezna (pred)biti vstajam jaz kot jaz. Pohlep je
sila, ki vstopa na tej meji in specifično strukturira vse nadaljnje miš-
ljenje, védenje ter vznikanje in doživljanje jaza kot samega sebe. Pove-
dano preprosteje: pohlep deluje globoko v središču našega bitja, v
našem »srcu« (Mr 7,21), ter bistveno določa, kakšni smo, kako gleda-
mo na svet in tudi kako ravnamo v tem svetu.
Jezus môči pohlepa, ki odločilno vpliva na strukturiranje člove
škega jaza in s tem človeškega »sveta« ter odnosov v njem, zoperstavi
moč, ki se giblje ravno v obratni smeri. Ta nova moč se imenuje agápe,
ljubezen. Ta beseda ima – za razliko od sodobne lahkotne komercial-
ne, mehkobne newageovske ali osladne (post)hipijevske rabe – v Sve-
tem pismu zelo jasen pomen: je moč, ki daje človeku, da lahko svobod-
no pozabi nase, se osvobodi od suženjstva »jaza« in vseh njegovih
3 Erotika, politika itn., Slovenska matica, Ljubljana, 2011, str. 76 (poudarki so avtorjevi).
Z bibličnega vidika bi bilo vseeno vredno vpeljati vsaj delno razliko med erosom
in spolnim užitkom na eni strani ter (onto)logiko pohlepa in želje na drugi.
Novozavezna kritika zadeva predvsem to drugo, medtem ko je prvo prej razumljeno
kot tipično področje, ki si ga ta »duhovna centrifugalnost« zlahka in pogosto
prisvoji. Že v patristični dobi npr. srečamo mnenje, da je najbolj osnovna oblika
pohlepa nezmerna želja po hrani, torej požrešnost. Glede na vse pogostejše
pojavljanje kronične debelosti ima sodobna družba očitno tudi na tem področju
hude težave.
209
