Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 213
MATJA@ ^RNIVEC
kritiki ne ustavi. Uvid v temeljno (onto)logiko pohlepa namreč omo-
goča prehod kritike na drugačno, vsaj navidez bolj »zunanjo« oziroma
»družbeno« raven. S tega izhodišča namreč Jezus sproži kritiko de-
narja. Denar je bistveno povezan s pohlepom kot izvorom zla: »Kore-
nina vsega zla je namreč pohlep po denarju« (1 Tim 6,10). Denar
predstavlja pozunanjenje, družbeno konkretizacijo tega človekovega
»notranjega« problema. Je družbeno sredstvo, ki omogoča ta »pohlep
ni«, avtonomni oziroma odtujeni način bivanja. Ali natančneje: denar
je sredstvo, ki vzpostavlja, vzdržuje in krepi iluzijo, da je takšen način
bivanja usklajen z resnico (človeškega) sveta in zato edini možen na-
čin bivanja. Če je pohlep temeljna sila, ki »navznoter« oblikuje člove-
kov jaz, je denar moč, ki »navzven« strukturira svet človeške družbe.
Je pozunanjenje, opredmetenje in utelešenje načela »lastnine«, »mo-
josti«, ki je, kot smo videli, temeljna ontološka postavka »pohlep
nega« jaza.
Jezus imenuje denar »Mamon«, se pravi, da ga razume kot predmet
malikovanja, usodne zamenjave Bistvenega z nebistvenim. Denar je
zlovešče mračno »božanstvo«, demon, ki usužnjuje človeštvo in ga
drži vklenjenega v njegovi bedi. Po Jezusovem mnenju temeljno ma-
likovanje v svetu ni usmerjeno k »poganskim bogovom« (Zevsu, Izidi,
Cibeli ipd.), ampak k Denarju. Zato je eden izmed Jezusovih ciljev
subverzija te svetovne religije. Zato neprestano deli nasvete, kot so:
»Prodajte svoje premoženje … Prodaj vse, kar imaš … Naredite si pri-
jatelje s krivičnim mamonom … Večja sreča je dajati kakor prejemati.«
(Lk 12,33; 18,22; 16,9; Apd 20,35) ipd.
Izhod iz oblasti Denarja je mogoč s prestopom v radikalno rado-
darnost (katere arhetip je spet Jezus sam: prim. 2 Kor 8,9) in z biva-
njem v skupnosti, kjer je osnovna pohlepna logika denarja (»jaz
proti tebi«) subvertirana in presežena v svoje nasprotje: »jaz zate«.
Prva krščanska skupnost je ta poziv vzela nadvse resno, zato lahko v
Apostolskih delih beremo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli
vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem,
kolikor je kdo potreboval. (…) Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.
Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter
ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je
potreboval.« (2,44–45; 4,34–35) In celo: »Nihče ni trdil, da je to, kar
211
kritiki ne ustavi. Uvid v temeljno (onto)logiko pohlepa namreč omo-
goča prehod kritike na drugačno, vsaj navidez bolj »zunanjo« oziroma
»družbeno« raven. S tega izhodišča namreč Jezus sproži kritiko de-
narja. Denar je bistveno povezan s pohlepom kot izvorom zla: »Kore-
nina vsega zla je namreč pohlep po denarju« (1 Tim 6,10). Denar
predstavlja pozunanjenje, družbeno konkretizacijo tega človekovega
»notranjega« problema. Je družbeno sredstvo, ki omogoča ta »pohlep
ni«, avtonomni oziroma odtujeni način bivanja. Ali natančneje: denar
je sredstvo, ki vzpostavlja, vzdržuje in krepi iluzijo, da je takšen način
bivanja usklajen z resnico (človeškega) sveta in zato edini možen na-
čin bivanja. Če je pohlep temeljna sila, ki »navznoter« oblikuje člove-
kov jaz, je denar moč, ki »navzven« strukturira svet človeške družbe.
Je pozunanjenje, opredmetenje in utelešenje načela »lastnine«, »mo-
josti«, ki je, kot smo videli, temeljna ontološka postavka »pohlep
nega« jaza.
Jezus imenuje denar »Mamon«, se pravi, da ga razume kot predmet
malikovanja, usodne zamenjave Bistvenega z nebistvenim. Denar je
zlovešče mračno »božanstvo«, demon, ki usužnjuje človeštvo in ga
drži vklenjenega v njegovi bedi. Po Jezusovem mnenju temeljno ma-
likovanje v svetu ni usmerjeno k »poganskim bogovom« (Zevsu, Izidi,
Cibeli ipd.), ampak k Denarju. Zato je eden izmed Jezusovih ciljev
subverzija te svetovne religije. Zato neprestano deli nasvete, kot so:
»Prodajte svoje premoženje … Prodaj vse, kar imaš … Naredite si pri-
jatelje s krivičnim mamonom … Večja sreča je dajati kakor prejemati.«
(Lk 12,33; 18,22; 16,9; Apd 20,35) ipd.
Izhod iz oblasti Denarja je mogoč s prestopom v radikalno rado-
darnost (katere arhetip je spet Jezus sam: prim. 2 Kor 8,9) in z biva-
njem v skupnosti, kjer je osnovna pohlepna logika denarja (»jaz
proti tebi«) subvertirana in presežena v svoje nasprotje: »jaz zate«.
Prva krščanska skupnost je ta poziv vzela nadvse resno, zato lahko v
Apostolskih delih beremo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli
vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem,
kolikor je kdo potreboval. (…) Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.
Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter
ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je
potreboval.« (2,44–45; 4,34–35) In celo: »Nihče ni trdil, da je to, kar
211
