Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 215
MATJA@ ^RNIVEC
s satanom, izvorom vsega zla,6 ali z demonskimi silami, ki jih je
Kristus razlastil.7
Kot nasprotje temu Jezus s svojim delovanjem in naukom predsta-
vi »novo« oblast Božjega kraljestva, kjer je notranja logika avtoritete
obrnjena na glavo: največji je suženj vsem in se do konca žrtvuje za
vse (prim. Mr 10,42–45). To je oblast Ljubezni. Nova Mesijeva oblast
se ne uveljavlja z nasiljem in človeškim zatiranjem, ampak z Božjo
močjo, ki izganja demone ter ozdravlja vsako bolezen in slabost (prim.
Mt 4,23–24). Ta nova oblast pomeni ozdravljenje starodavne človeške
rane, zaceljenje in obnovitev človeške družbe in dosego pravega smis-
la človeškega bivanja.
Radikalna razlika med staro in novo oblastjo se najjasneje pokaže
v dogodkih na koncu Jezusove poti, h katerim je bil neprestano
usmerjen. Jezus pride v Jeruzalem in očisti tempelj s tem, da iz njega
izžene prodajalce. Prava duhovnost je popolno nasprotje tržne logike!
Zdi se, da je to dejanje kaplja čez rob, in judovski voditelji dokončno
sklenejo, da mora Jezus umreti. Prav v procesu, ki privede do njegove
usmrtitve, se najjasneje pokaže prava zla narava vsakršne oblasti v
sedanjem svetu: v njem so namreč udeleženi tako posvetni kakor re-
ligiozni vrhovi.8 Vsa oblast, posvetna in religiozna, se ne izkaže le kot
zla, ampak kot nadvse zla: kot bogoubijalska. V točki Jezusove smrti
se zgodi paradoksno sovpadanje: človeško zlo privre do svojega vrhun-
ca, ko politične in verske oblasti dosežejo ponižujočo eksekucijo ra-
dikalno nenasilnega dobrodelneža in prijatelja marginaliziranih;
obenem pa ravno v to skrajno temo vstopi svetloba: v našo človeško
zgodovino radikalno poseže Bog in tega Zavrženca, Izobčenca in
Prekletega (prim. Gal 3,13 in Didahe 16,5) nepreklicno vrne v življenje
ter s tem proti vsem političnim in religioznim pričakovanjem potrdi,
da je na njegovi strani. S tem ga Bog s svoje strani predstavi kot pra-
vega vladarja in njegovo smrtonosno ljubezen kot edino možno na-
6 Prim. Lk 4,6 (Jezus ne ugovarja tej trditvi!); Jn 12,31; 2 Kor 4,4.
7 Prim. Ef 1,21; 6,10–12; Kol 2,15.
8 Judovski véliki duhovnik kot pravnomočni verski voditelj Božjega ljudstva Izraela
ter Poncij Pilat kot predstavnik rimskega cesarja. Poudariti je treba, da gre pri
prvem za legitimno, »pravo« Božjo oblast (kar je npr. ironično potrjeno v Jn 11,51),
pri drugem pa za rimski imperij kot vrh in ideal vsakršne »sekularne« oblasti.
213
s satanom, izvorom vsega zla,6 ali z demonskimi silami, ki jih je
Kristus razlastil.7
Kot nasprotje temu Jezus s svojim delovanjem in naukom predsta-
vi »novo« oblast Božjega kraljestva, kjer je notranja logika avtoritete
obrnjena na glavo: največji je suženj vsem in se do konca žrtvuje za
vse (prim. Mr 10,42–45). To je oblast Ljubezni. Nova Mesijeva oblast
se ne uveljavlja z nasiljem in človeškim zatiranjem, ampak z Božjo
močjo, ki izganja demone ter ozdravlja vsako bolezen in slabost (prim.
Mt 4,23–24). Ta nova oblast pomeni ozdravljenje starodavne človeške
rane, zaceljenje in obnovitev človeške družbe in dosego pravega smis-
la človeškega bivanja.
Radikalna razlika med staro in novo oblastjo se najjasneje pokaže
v dogodkih na koncu Jezusove poti, h katerim je bil neprestano
usmerjen. Jezus pride v Jeruzalem in očisti tempelj s tem, da iz njega
izžene prodajalce. Prava duhovnost je popolno nasprotje tržne logike!
Zdi se, da je to dejanje kaplja čez rob, in judovski voditelji dokončno
sklenejo, da mora Jezus umreti. Prav v procesu, ki privede do njegove
usmrtitve, se najjasneje pokaže prava zla narava vsakršne oblasti v
sedanjem svetu: v njem so namreč udeleženi tako posvetni kakor re-
ligiozni vrhovi.8 Vsa oblast, posvetna in religiozna, se ne izkaže le kot
zla, ampak kot nadvse zla: kot bogoubijalska. V točki Jezusove smrti
se zgodi paradoksno sovpadanje: človeško zlo privre do svojega vrhun-
ca, ko politične in verske oblasti dosežejo ponižujočo eksekucijo ra-
dikalno nenasilnega dobrodelneža in prijatelja marginaliziranih;
obenem pa ravno v to skrajno temo vstopi svetloba: v našo človeško
zgodovino radikalno poseže Bog in tega Zavrženca, Izobčenca in
Prekletega (prim. Gal 3,13 in Didahe 16,5) nepreklicno vrne v življenje
ter s tem proti vsem političnim in religioznim pričakovanjem potrdi,
da je na njegovi strani. S tem ga Bog s svoje strani predstavi kot pra-
vega vladarja in njegovo smrtonosno ljubezen kot edino možno na-
6 Prim. Lk 4,6 (Jezus ne ugovarja tej trditvi!); Jn 12,31; 2 Kor 4,4.
7 Prim. Ef 1,21; 6,10–12; Kol 2,15.
8 Judovski véliki duhovnik kot pravnomočni verski voditelj Božjega ljudstva Izraela
ter Poncij Pilat kot predstavnik rimskega cesarja. Poudariti je treba, da gre pri
prvem za legitimno, »pravo« Božjo oblast (kar je npr. ironično potrjeno v Jn 11,51),
pri drugem pa za rimski imperij kot vrh in ideal vsakršne »sekularne« oblasti.
213
