Page 231 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 231
ANDREJ LESKOVIC
1981a: 11; GA 5: 10). Še-ne-zavedno se bistveno razlikuje od Freudo-
vega nezavednega, ki je po Blochu omejeno na preteklost. Ne-več-za-
vedno, piše Bloch, se pojavlja v sanjah in psihozah, še-ne-zavedno pa
v sanjarjenju in je »psihični rojstni kraj novega« (Bloch, 1981a: 133;
GA 5: 132). Prvo je pod spodnjim pragom zavednega, drugo pa je
razsežnost zavesti, ki je nad zgornjim pragom zavednega in stoji za
vrati, ki jih odpremo v mladosti, v revolucionarnem času časovnih
prelomnic in v ustvarjalnem procesu (Bloch, 1981a: 134; GA 5: 132).
Mladost, časovne prelomnice in ustvarjalnost so glavna področja
še-ne-zavednega in hkrati področja prave prihodnosti in novuma par
excellence.
Mladost je čas pričakovanja, življenjsko obdobje, v katerem posa-
meznik kar prekipeva od sanj o tem, kaj bi rad postal, in »presega vse
dozdajšnje, ta svet odraslih« (prav tam). Med petindvajsetim in tride-
setim letom je mladostno sanjarjenje ogroženo, piše Bloch, če pa nam
ga uspe ubraniti pred trohnobo minulega, nam bo vse življenje po-
menilo nekaj »toplega, svetlega ali vsaj tolažilnega« (prav tam). Ča-
sovne prelomnice so po Blochu obdobja propada stare in rojevanja
nove družbe in čas, ko se človek počuti kot nedoločeno bitje in bitje
prihodnosti (Bloch, 1981a: 136; GA 5: 134). Ustvarjalnost, ki jo pre-
žema pogum za anticipiranje, presega robove zavednega in v prihod
nost prodira v treh fazah – v inkubaciji, ki usmerja k še meglenemu
prihodu, v nenadni, bliskoviti inspiraciji, ki jo spremljata opitost s
srečo in olajšanje, kakršno je spremljalo Descartesa ob »čudežnem
odkritju« principa Cogito, ergo sum, in v mukotrpni eksplikaciji (ekse-
kuciji) – delu genija; genialnost je po Blochu prav sposobnost, da
ustvarjalec še-ne-zavedno v subjektu eksplicira v svetu.
Prodiranje v temo ne-več-zavednega se po Blochu bistveno razli-
kuje od prodiranja v temo še-ne-zavednega. Psihoanalitično je mogo-
če pojasniti vzroke, zaradi katerih se nevrotik upira temu, da bi v
zavest priklical potlačeno, ne-več-zavedno, ni pa psihoanaliza kom-
petentna za to, da bi pojasnila upor, ki otežuje, da bi prag zavesti
dvignili v področje še-ne-zavednega, saj ta upor ne kaže »nevrotičnih
potez« (Bloch, 1981a: 147; GA 5: 145). Pri tem prodiranju se namreč
ne upira subjekt, ampak sam objekt, v katerega prodira subjekt; gre
za upor same materije, ki je v še nesklenjenem procesu, zato je upor,
229
1981a: 11; GA 5: 10). Še-ne-zavedno se bistveno razlikuje od Freudo-
vega nezavednega, ki je po Blochu omejeno na preteklost. Ne-več-za-
vedno, piše Bloch, se pojavlja v sanjah in psihozah, še-ne-zavedno pa
v sanjarjenju in je »psihični rojstni kraj novega« (Bloch, 1981a: 133;
GA 5: 132). Prvo je pod spodnjim pragom zavednega, drugo pa je
razsežnost zavesti, ki je nad zgornjim pragom zavednega in stoji za
vrati, ki jih odpremo v mladosti, v revolucionarnem času časovnih
prelomnic in v ustvarjalnem procesu (Bloch, 1981a: 134; GA 5: 132).
Mladost, časovne prelomnice in ustvarjalnost so glavna področja
še-ne-zavednega in hkrati področja prave prihodnosti in novuma par
excellence.
Mladost je čas pričakovanja, življenjsko obdobje, v katerem posa-
meznik kar prekipeva od sanj o tem, kaj bi rad postal, in »presega vse
dozdajšnje, ta svet odraslih« (prav tam). Med petindvajsetim in tride-
setim letom je mladostno sanjarjenje ogroženo, piše Bloch, če pa nam
ga uspe ubraniti pred trohnobo minulega, nam bo vse življenje po-
menilo nekaj »toplega, svetlega ali vsaj tolažilnega« (prav tam). Ča-
sovne prelomnice so po Blochu obdobja propada stare in rojevanja
nove družbe in čas, ko se človek počuti kot nedoločeno bitje in bitje
prihodnosti (Bloch, 1981a: 136; GA 5: 134). Ustvarjalnost, ki jo pre-
žema pogum za anticipiranje, presega robove zavednega in v prihod
nost prodira v treh fazah – v inkubaciji, ki usmerja k še meglenemu
prihodu, v nenadni, bliskoviti inspiraciji, ki jo spremljata opitost s
srečo in olajšanje, kakršno je spremljalo Descartesa ob »čudežnem
odkritju« principa Cogito, ergo sum, in v mukotrpni eksplikaciji (ekse-
kuciji) – delu genija; genialnost je po Blochu prav sposobnost, da
ustvarjalec še-ne-zavedno v subjektu eksplicira v svetu.
Prodiranje v temo ne-več-zavednega se po Blochu bistveno razli-
kuje od prodiranja v temo še-ne-zavednega. Psihoanalitično je mogo-
če pojasniti vzroke, zaradi katerih se nevrotik upira temu, da bi v
zavest priklical potlačeno, ne-več-zavedno, ni pa psihoanaliza kom-
petentna za to, da bi pojasnila upor, ki otežuje, da bi prag zavesti
dvignili v področje še-ne-zavednega, saj ta upor ne kaže »nevrotičnih
potez« (Bloch, 1981a: 147; GA 5: 145). Pri tem prodiranju se namreč
ne upira subjekt, ampak sam objekt, v katerega prodira subjekt; gre
za upor same materije, ki je v še nesklenjenem procesu, zato je upor,
229
