Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 255
PETER KOVA^I^ PER[IN
Pastoralna drža pa zahteva, da cerkev rešuje konkretne težave konkret-
nih ljudi. Morda je pričakovati novo interpretacijo o nerazvezljivosti
zakonske zveze, ki je v sedanji moralni doktrini utemeljena zgolj
materialistično. Po sedaj veljavnem cerkvenem zakoniku je zakonska
zveza nična, torej se jo lahko pravno razveljavi, če zakon ni bil kon
zumiran s spolnim odnosom. Kaj pa psihološki, antropološki, socio
loški in drugi vidiki zakonske zveze? Katoliška moralka bi morala
upoštevati celovitost človeka. Podobno je s celibatom, ki je le cerkve-
ni predpis, uveden iz pragmatičnih razlogov. To vprašanje je odprl
nadškof Parolin, novi državni tajnik, torej drugi človek Vatikana.
Poudaril je, da gre za uredbo in ne za dogmo, in da je spričo spolnih
zlorab in zablod med duhovniki treba premisliti o smiselnosti obvez
nega celibata. Kot prostovoljna izbira pa bi celibat ostal prepoznaven
ideal, ki ima svojo pastoralno karizmo. Ali bo ta premik naredil že
papež Frančišek, pa ni odvisno samo od njega.
Odprt pa je tudi za neposreden dialog z nevernimi. Italijanski
časopis La Repubblica je začel prek svojega urednika Eugenia Scalfari-
ja, ki se deklarira za ateista, javen dialog o vrsti tem neposredno s
papežem. Vprašanja, ki jih je zastavil papežu, so ključna za odnos
Cerkve do neverujočih in do sodobne socialne krize. Morda je najbolj
provokativno vprašanje, ki ga Scalfari zastavlja papežu v zvezi z nje-
govo izjavo, ki jo je dal na poti v Brazilijo. Papež je namreč dejal, da
bo tudi človeška vrsta kot vse biološke vrste nekoč izginila, ker ima
svoj začetek in konec. V tej izjavi se kaže tudi drugačen odnos do
evolucijske teorije, kot ga hočejo konservativni krogi v Cerkvi spet
uveljaviti. A Scalfari vprašuje provokativno: Ali bo s koncem človeka
tudi konec Boga? V tem vprašanju pa se zrcali dilema celotne novo-
veške kritike pojma Boga. Na ta izziv, ki je zgodovinskega pomena
za dosedanjo teologijo, javnost pričakuje papežev odgovor, pa tudi
odgovor teologije, ki mora ustrezno novi podobi o svetu in človeku,
ki jo je izoblikovala novoveška znanost, spregovoriti tudi z jezikom
krščanske vere, kako danes razumeti človeka kot stvaritev Stvarnika
in kako dojeti skrivnost stvarjenja in izničenja stvarstva, torej kako
sploh govoriti o Bogu. Z jezikom dosedanje ontoteologije sodobnega
človeka ni več mogoče nagovoriti.
*
253
Pastoralna drža pa zahteva, da cerkev rešuje konkretne težave konkret-
nih ljudi. Morda je pričakovati novo interpretacijo o nerazvezljivosti
zakonske zveze, ki je v sedanji moralni doktrini utemeljena zgolj
materialistično. Po sedaj veljavnem cerkvenem zakoniku je zakonska
zveza nična, torej se jo lahko pravno razveljavi, če zakon ni bil kon
zumiran s spolnim odnosom. Kaj pa psihološki, antropološki, socio
loški in drugi vidiki zakonske zveze? Katoliška moralka bi morala
upoštevati celovitost človeka. Podobno je s celibatom, ki je le cerkve-
ni predpis, uveden iz pragmatičnih razlogov. To vprašanje je odprl
nadškof Parolin, novi državni tajnik, torej drugi človek Vatikana.
Poudaril je, da gre za uredbo in ne za dogmo, in da je spričo spolnih
zlorab in zablod med duhovniki treba premisliti o smiselnosti obvez
nega celibata. Kot prostovoljna izbira pa bi celibat ostal prepoznaven
ideal, ki ima svojo pastoralno karizmo. Ali bo ta premik naredil že
papež Frančišek, pa ni odvisno samo od njega.
Odprt pa je tudi za neposreden dialog z nevernimi. Italijanski
časopis La Repubblica je začel prek svojega urednika Eugenia Scalfari-
ja, ki se deklarira za ateista, javen dialog o vrsti tem neposredno s
papežem. Vprašanja, ki jih je zastavil papežu, so ključna za odnos
Cerkve do neverujočih in do sodobne socialne krize. Morda je najbolj
provokativno vprašanje, ki ga Scalfari zastavlja papežu v zvezi z nje-
govo izjavo, ki jo je dal na poti v Brazilijo. Papež je namreč dejal, da
bo tudi človeška vrsta kot vse biološke vrste nekoč izginila, ker ima
svoj začetek in konec. V tej izjavi se kaže tudi drugačen odnos do
evolucijske teorije, kot ga hočejo konservativni krogi v Cerkvi spet
uveljaviti. A Scalfari vprašuje provokativno: Ali bo s koncem človeka
tudi konec Boga? V tem vprašanju pa se zrcali dilema celotne novo-
veške kritike pojma Boga. Na ta izziv, ki je zgodovinskega pomena
za dosedanjo teologijo, javnost pričakuje papežev odgovor, pa tudi
odgovor teologije, ki mora ustrezno novi podobi o svetu in človeku,
ki jo je izoblikovala novoveška znanost, spregovoriti tudi z jezikom
krščanske vere, kako danes razumeti človeka kot stvaritev Stvarnika
in kako dojeti skrivnost stvarjenja in izničenja stvarstva, torej kako
sploh govoriti o Bogu. Z jezikom dosedanje ontoteologije sodobnega
človeka ni več mogoče nagovoriti.
*
253
