Page 258 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 258
[TUDIJSKI VE^ERI
grozeči usodi. Za takšne iluzije v Vatikanu ni bilo prostora. Tam, kjer
so informacije naletele na izčiščeno atmosfero, ki je bila prosta s
strastjo nabitih komentarjev, je vladala globoka in boleča gotovost.
Vse so presojali v luči njihove prave vrednosti; dogodke in osebe, tiste,
ki so si domišljali, da so močni, in tiste, ki so živeli v utvari, da so
slabotni. Ta stvarnost se mi je razkrila, ko sem obiskal Vatikan.
Moje poslanstvo mi je narekovalo, da tam ne iščem duhovne tolaž-
be, ampak politično jasnost. V spremstvu romunskega veleposlanika
pri Svetem sedežu Nikolaja Comnèneja, plemičev, komornikov in
papeške garde sem stopal skozi veličasten labirint papeških soban. Ko
sem poln emocije končno stal pred bleščeče belo postavo Pija XII., je
bilo okrog njegove močne osebnosti čutiti izžarevanje inteligence in
svetlobe. Toda resnica, ki jo je imel papež povedati politiku, je bila
globoka in boleča. Podoba, ki jo je narisal papež, se je zdela v njegovi
svetli navzočnosti še mračnejša. Novice, ki jih je Vatikan prejel iz
Poljske, so bile neugodne. Konflikt interesov lahko vsak trenutek
sproži usodni udarec. Papež se je bal, da bo zaradi vprašanja Gdanska
svet ponovno postavljen pred ’fait accomplie’. Še resnejše kot odkrite
grožnje so se mu zdeli manevri za kulisami, o katerih je bil seznanjen,
in tajne priprave na nenadno sprožitev sovražnosti. Besedam posame-
znih oblastnikov, ki vodijo usodo narodov, ni mogoče več zaupati, je
poudaril papež, in to je znamenje, da se je ravnanje ljudi odtegnilo
Božjim zakonom. Laž je postala orožje politikov; ustvarja malikovanje
države, usmerja navdušenje ljudi v napačne tirnice in sprošča v njih
neukrotljivo strast. Laž obvladuje odnose med državami. Mir so nare-
dili nemogoč, še preden je prišlo do vojne. Izginila je sleherna gotovost.
Ali lahko v teh okoliščinah še upamo na dogovor med Francijo in
Italijo? Papež bi rad ohranil to upanje, za rešitev Evrope in krščanstva.
Papež je govoril tiho, ne da bi povzdignil glas ali napravil kakšen
gib. Njegovo poznavanje ljudi in stvari ter jasnost njegove presoje sta
dajala temu, kar je povedal, prevzemajočo vzvišenost. Diplomatska
govorica tega asketskega aristokrata je bila preprosta: povedal je res-
nico. Evropa je bila takšna, kot jo je videl on v svojem mirnem, jasno-
vidnem pogledu; opozoril je na uničevalne moči, ki jih ne more
usmerjati več nobena človeška volja. Pij XII. je videl še dlje in njegov
pogled je v tem trenutku zasenčila nepopisna žalost: v svetu, ki se
256
grozeči usodi. Za takšne iluzije v Vatikanu ni bilo prostora. Tam, kjer
so informacije naletele na izčiščeno atmosfero, ki je bila prosta s
strastjo nabitih komentarjev, je vladala globoka in boleča gotovost.
Vse so presojali v luči njihove prave vrednosti; dogodke in osebe, tiste,
ki so si domišljali, da so močni, in tiste, ki so živeli v utvari, da so
slabotni. Ta stvarnost se mi je razkrila, ko sem obiskal Vatikan.
Moje poslanstvo mi je narekovalo, da tam ne iščem duhovne tolaž-
be, ampak politično jasnost. V spremstvu romunskega veleposlanika
pri Svetem sedežu Nikolaja Comnèneja, plemičev, komornikov in
papeške garde sem stopal skozi veličasten labirint papeških soban. Ko
sem poln emocije končno stal pred bleščeče belo postavo Pija XII., je
bilo okrog njegove močne osebnosti čutiti izžarevanje inteligence in
svetlobe. Toda resnica, ki jo je imel papež povedati politiku, je bila
globoka in boleča. Podoba, ki jo je narisal papež, se je zdela v njegovi
svetli navzočnosti še mračnejša. Novice, ki jih je Vatikan prejel iz
Poljske, so bile neugodne. Konflikt interesov lahko vsak trenutek
sproži usodni udarec. Papež se je bal, da bo zaradi vprašanja Gdanska
svet ponovno postavljen pred ’fait accomplie’. Še resnejše kot odkrite
grožnje so se mu zdeli manevri za kulisami, o katerih je bil seznanjen,
in tajne priprave na nenadno sprožitev sovražnosti. Besedam posame-
znih oblastnikov, ki vodijo usodo narodov, ni mogoče več zaupati, je
poudaril papež, in to je znamenje, da se je ravnanje ljudi odtegnilo
Božjim zakonom. Laž je postala orožje politikov; ustvarja malikovanje
države, usmerja navdušenje ljudi v napačne tirnice in sprošča v njih
neukrotljivo strast. Laž obvladuje odnose med državami. Mir so nare-
dili nemogoč, še preden je prišlo do vojne. Izginila je sleherna gotovost.
Ali lahko v teh okoliščinah še upamo na dogovor med Francijo in
Italijo? Papež bi rad ohranil to upanje, za rešitev Evrope in krščanstva.
Papež je govoril tiho, ne da bi povzdignil glas ali napravil kakšen
gib. Njegovo poznavanje ljudi in stvari ter jasnost njegove presoje sta
dajala temu, kar je povedal, prevzemajočo vzvišenost. Diplomatska
govorica tega asketskega aristokrata je bila preprosta: povedal je res-
nico. Evropa je bila takšna, kot jo je videl on v svojem mirnem, jasno-
vidnem pogledu; opozoril je na uničevalne moči, ki jih ne more
usmerjati več nobena človeška volja. Pij XII. je videl še dlje in njegov
pogled je v tem trenutku zasenčila nepopisna žalost: v svetu, ki se
256
