Page 259 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 259
FRANCE MARTIN DOLINAR
pripravlja na vojno, bodo duhovne moči neuspešne. Neprodorna
stena, kakor v najbolj mračnih trenutkih zgodovine, že ločuje dejav-
nost na področju duha. Ljudje so se odtegnili Božjemu kraljestvu.
Naloga dobrega pastirja je v tem, da zaščiti vrednost duše in vesti ter
ju popelje skozi vesoljni potop [prihajajočih grozot vojne].V tej pre-
izkušnji je papež ohranil najvišje dostojanstvo. Njegova drža in veli-
častvo njegovega pogleda sta vzbudili občutek popolne lepote. Spom-
nil sem se na nebrzdane geste in brezobzirno govorico tistih ’velikih
figur’ [ki sem jih dotlej srečal na svoji poti]. Hvaležen sem papežu, da
je v mojih očeh obnovil pogled na človeško veličino.«
Te besede romunskega zunanjega ministra posrečeno orišejo pa-
peževo podobo.1 Da bi lažje razumeli vlogo Cerkve in dejavnost pa-
peža med drugo svetovno vojno, moramo najprej opozoriti na razliko
med pojmoma Država Vatikansko mesto, tj. Stato Città del Vaticano
(kakor se uradno glasi), in Svetim sedežem ter na njun položaj na
mednarodni politični sceni. Za papežev sedež se je na prelomu iz 4. v
5. stoletje uveljavil izraz Apostolski sedež, ki je občasno še vedno v
uporabi v dokumentih papeške kurije. Izraz Sveti sedež je bil prvič
uporabljen v Dunajskem konkordatu,2 ki sta ga leta 1448 sklenila
papež Nikolaj V. in bodoči cesar Friderik III., in je sčasoma prešel v
splošno uporabo. Pojem Sveti sedež ima dva pomena: ožjega, ki se
nanaša izključno na papeško službo, in širšega, ki vključuje tudi ura-
de, ki papežu pomagajo pri vodenju Katoliške cerkve. Hkrati je bil
papež do leta 1870, ko so italijanske čete zasedle Rim in ga razglasile
za glavno mesto Italije, tudi suveren Papeške države v osrednji Italiji.
Ob tej zasedbi se je papež Pij IX. (1846–1878) s Quirinala preselil za
zidove Vatikana, ki ga italijanske čete niso zasedle, italijanska vlada
pa ga je z zakonom 15. maja 1871 dodelila Svetemu sedežu. Papeška
država je prenehala obstajati,vloga Svetega sedeža kot najvišjega vod-
stva Cerkve pa je ostala. Negotov mednarodnopravni položaj Svetega
sedeža je na Mussolinijevo pobudo rešila Lateranska pogodba, skle-
njena 11. februarja 1929, ki je Svetemu sedežu priznala status pravne
1 Das Papstum, II (Ur. Martin Greschat). Gestalten der Kirchengeschichte, zv. 12,
Stuttgart 1985, 283–284.
2 Z njim je bilo urejeno podeljevanje cerkvenih služb v cesarstvu (cesar imenuje in
papež potrdi kandidata za škofa). Določila tega konkordata so veljala do leta 1806.
257
pripravlja na vojno, bodo duhovne moči neuspešne. Neprodorna
stena, kakor v najbolj mračnih trenutkih zgodovine, že ločuje dejav-
nost na področju duha. Ljudje so se odtegnili Božjemu kraljestvu.
Naloga dobrega pastirja je v tem, da zaščiti vrednost duše in vesti ter
ju popelje skozi vesoljni potop [prihajajočih grozot vojne].V tej pre-
izkušnji je papež ohranil najvišje dostojanstvo. Njegova drža in veli-
častvo njegovega pogleda sta vzbudili občutek popolne lepote. Spom-
nil sem se na nebrzdane geste in brezobzirno govorico tistih ’velikih
figur’ [ki sem jih dotlej srečal na svoji poti]. Hvaležen sem papežu, da
je v mojih očeh obnovil pogled na človeško veličino.«
Te besede romunskega zunanjega ministra posrečeno orišejo pa-
peževo podobo.1 Da bi lažje razumeli vlogo Cerkve in dejavnost pa-
peža med drugo svetovno vojno, moramo najprej opozoriti na razliko
med pojmoma Država Vatikansko mesto, tj. Stato Città del Vaticano
(kakor se uradno glasi), in Svetim sedežem ter na njun položaj na
mednarodni politični sceni. Za papežev sedež se je na prelomu iz 4. v
5. stoletje uveljavil izraz Apostolski sedež, ki je občasno še vedno v
uporabi v dokumentih papeške kurije. Izraz Sveti sedež je bil prvič
uporabljen v Dunajskem konkordatu,2 ki sta ga leta 1448 sklenila
papež Nikolaj V. in bodoči cesar Friderik III., in je sčasoma prešel v
splošno uporabo. Pojem Sveti sedež ima dva pomena: ožjega, ki se
nanaša izključno na papeško službo, in širšega, ki vključuje tudi ura-
de, ki papežu pomagajo pri vodenju Katoliške cerkve. Hkrati je bil
papež do leta 1870, ko so italijanske čete zasedle Rim in ga razglasile
za glavno mesto Italije, tudi suveren Papeške države v osrednji Italiji.
Ob tej zasedbi se je papež Pij IX. (1846–1878) s Quirinala preselil za
zidove Vatikana, ki ga italijanske čete niso zasedle, italijanska vlada
pa ga je z zakonom 15. maja 1871 dodelila Svetemu sedežu. Papeška
država je prenehala obstajati,vloga Svetega sedeža kot najvišjega vod-
stva Cerkve pa je ostala. Negotov mednarodnopravni položaj Svetega
sedeža je na Mussolinijevo pobudo rešila Lateranska pogodba, skle-
njena 11. februarja 1929, ki je Svetemu sedežu priznala status pravne
1 Das Papstum, II (Ur. Martin Greschat). Gestalten der Kirchengeschichte, zv. 12,
Stuttgart 1985, 283–284.
2 Z njim je bilo urejeno podeljevanje cerkvenih služb v cesarstvu (cesar imenuje in
papež potrdi kandidata za škofa). Določila tega konkordata so veljala do leta 1806.
257
