Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 262
[TUDIJSKI VE^ERI
stike s sovjetsko Rusijo. Prvič v času hude lakote po državljanski
vojni v Rusiji, ki je leta 1921 sprožila obsežno mednarodno akcijo za
pomoč. Zaradi italijanskega ugovora, ki se je skliceval na določila
Lateranske pogodbe, Sveti sedež ni smel sodelovati v skupni akciji
zbiranja pomoči. Zato se je odločil za samostojno akcijo in vzposta-
vil neposreden stik s sovjetsko oblastjo. Dne 18. decembra 1921 je
namestn ik prefekta (substitut) Kongregacije za izredne zadeve Cerkve
msgr. Giuseppe Pizzardo v Rimu podpisal osnutek dogovora, ki je
presegel tehničen potek vatikanske pomoči Rusiji. Osnutek je sicer
prepovedal sleherno politično delovanje predstavnikov Svetega sede-
ža v Rusiji, predvidel pa je ustanavljanje šol in verskega pouka. Bolj-
ševistična stran je osnutek razumela kot poskus misijonske dejavno-
sti Katoliške Cerkve v Rusiji in ga je zavrnila. Dokončni sporazum, ki
je bil podpisan v Vatikanu 12. marca leta 1922, je omejil vatikansko
pomoč izključno v razdeljevanje hrane stradajočemu prebivalstvu. Na
podlagi tega sporazuma je od julija 1922 do septembra 1924 vati-
kansko pomoč po ruskih mestih razdeljevalo 13 patrov, Sveti sedež
pa si je prizadeval pri sovjetski oblasti za omilitev protiverske zako-
nodaje.
Do podobnega poskusa ureditve medsebojnih odnosov je prišlo
tudi v času svetovne gospodarske konference v Genovi od 10. aprila
do 19. maja 1922. Na tej konferenci je bila nova Rusija prvič ponovno
pritegnjena v krog evropskih držav. To je vzpodbudilo Sveti sedež, da
je v posebnem memorandumu konferenci posredoval splošne pogoje,
ki bi obvezovali Rusijo pri ponovnem sprejemu v krog civiliziranih
držav, in sicer spoštovanje popolne svobode vesti, svobode privatnega
in javnega izpovedovanja vere in kulta ter vrnitev odtujene posesti
cerkvenim ustanovam, in to vsem veroizpovedim brez izjeme.
Pri tretjem poskusu od decembra 1923 do decembra 1927 je šlo
za konkretna vprašanja, katere protiusluge nudi sovjetska Rusija za
njeno uradno mednarodno priznanje, ki bi ga objavil Sveti sedež. Za
Rusijo, ki ji je bilo veliko do tega, da bi jo posamezne države medna-
rodno priznale, bi bila navzočnost papeškega nuncija v Moskvi velik
uspeh. Iz taktičnih razlogov je pogajanja na strani Svetega sedeža
vodil apostolski delegat brez diplomatskega statusa. Osrednje vpra-
šanje medsebojnih pogajanj je bilo, ali vatikanski pogoji z dne 21.
260
stike s sovjetsko Rusijo. Prvič v času hude lakote po državljanski
vojni v Rusiji, ki je leta 1921 sprožila obsežno mednarodno akcijo za
pomoč. Zaradi italijanskega ugovora, ki se je skliceval na določila
Lateranske pogodbe, Sveti sedež ni smel sodelovati v skupni akciji
zbiranja pomoči. Zato se je odločil za samostojno akcijo in vzposta-
vil neposreden stik s sovjetsko oblastjo. Dne 18. decembra 1921 je
namestn ik prefekta (substitut) Kongregacije za izredne zadeve Cerkve
msgr. Giuseppe Pizzardo v Rimu podpisal osnutek dogovora, ki je
presegel tehničen potek vatikanske pomoči Rusiji. Osnutek je sicer
prepovedal sleherno politično delovanje predstavnikov Svetega sede-
ža v Rusiji, predvidel pa je ustanavljanje šol in verskega pouka. Bolj-
ševistična stran je osnutek razumela kot poskus misijonske dejavno-
sti Katoliške Cerkve v Rusiji in ga je zavrnila. Dokončni sporazum, ki
je bil podpisan v Vatikanu 12. marca leta 1922, je omejil vatikansko
pomoč izključno v razdeljevanje hrane stradajočemu prebivalstvu. Na
podlagi tega sporazuma je od julija 1922 do septembra 1924 vati-
kansko pomoč po ruskih mestih razdeljevalo 13 patrov, Sveti sedež
pa si je prizadeval pri sovjetski oblasti za omilitev protiverske zako-
nodaje.
Do podobnega poskusa ureditve medsebojnih odnosov je prišlo
tudi v času svetovne gospodarske konference v Genovi od 10. aprila
do 19. maja 1922. Na tej konferenci je bila nova Rusija prvič ponovno
pritegnjena v krog evropskih držav. To je vzpodbudilo Sveti sedež, da
je v posebnem memorandumu konferenci posredoval splošne pogoje,
ki bi obvezovali Rusijo pri ponovnem sprejemu v krog civiliziranih
držav, in sicer spoštovanje popolne svobode vesti, svobode privatnega
in javnega izpovedovanja vere in kulta ter vrnitev odtujene posesti
cerkvenim ustanovam, in to vsem veroizpovedim brez izjeme.
Pri tretjem poskusu od decembra 1923 do decembra 1927 je šlo
za konkretna vprašanja, katere protiusluge nudi sovjetska Rusija za
njeno uradno mednarodno priznanje, ki bi ga objavil Sveti sedež. Za
Rusijo, ki ji je bilo veliko do tega, da bi jo posamezne države medna-
rodno priznale, bi bila navzočnost papeškega nuncija v Moskvi velik
uspeh. Iz taktičnih razlogov je pogajanja na strani Svetega sedeža
vodil apostolski delegat brez diplomatskega statusa. Osrednje vpra-
šanje medsebojnih pogajanj je bilo, ali vatikanski pogoji z dne 21.
260
