Page 261 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 261
FRANCE MARTIN DOLINAR
ranljiva. Vatikan je bil namreč že zaradi oskrbe z vodo, elektriko in
vseh oblik komunikacije popolnoma odvisen od Italije. Tega sta se
zavedali obe strani. In tudi zato si je papež Pij XII. tako prizadeval, da
se Italija ne bi vpletla v vojno, vsaj ne na strani Hitlerja.
Med obema vojnama je Katoliško cerkev vodil papež Pij XI. (Achi-
le Ratti, 1922–1939). Pod vtisom pogubnih posledic I. svetovne vojne
je skušal notranje utrditi Cerkev v duhu svojega gesla: »Kristusov mir
v Kristusovem kraljestvu«. Veliko pozornost je namenjal katoliškim
zunanjim misijonom, predvsem zapostavljanju domorodne duhov-
ščine. Leta 1922 ustanovljeni Orientalni inštitut v Rimu je bil usmer-
jen k poglobitvi stikov z rusko Pravoslavno cerkvijo. S Katoliško ak-
cijo pa je Pij XI. želel pritegniti laike k sodelovanju pri utrjevanju
katoliške identitete med ljudmi. V dvojni funkciji vrhovnega pogla-
varja Katoliške cerkve in suverena vatikanske države je Pij XI. v vlogi
Svetega sedeža navezoval stike s posameznimi državami, z medna
rodnimi pogodbami v obliki konkordatov pa urejal pravni položaj
Katoliške cerkve v teh državah.7
Vendar ni šlo vedno brez zapletov. Konkordat z Italijo, ki je bil
sklenjen hkrati z Lateransko pogodbo leta 1929, je italijanska faši-
stična oblast kmalu začela grobo kršiti, najbolj drastično na področju
dela z mladino. Maja 1931 je Mussolini z vladno odredbo ukinil vse
katoliške mladinske in študentske organizacije. Z okrožnico Non
abbiamo bisogno je Pij XI. 29. junija istega leta ostro natopil proti to-
talitarnim zahtevam fašistične države in poudaril pravico Cerkve in
staršev do vzgoje otrok. Stališče države, da si prisvaja popolno in
brezpogojno pravico do mladine, za katoličane ni sprejemljivo.8 Do
konflikta med fašistično oblastjo in Svetim sedežem je prišlo tudi ob
sprejetju rasističnega zakona, po katerem je vlada na civilni ravni
razveljavila mešane zakone med katoličani in Judi. Ostri papeževi
protesti niso obrodili sadu.9
Na mednarodnem političnem področju si je Sveti sedež v letih med
1921 in 1927 trikrat neuspešno prizadeval vzpostaviti diplomatske
7 Das Papstum, II, 270.
8 Das Papstum, II, 270; HKG VI., 58–62; Battista Mondin, Dizionario enciclopedico
dei papi, storia e insegnamenti, Roma 1995, 504.
9 HKG VI, 62.
259
ranljiva. Vatikan je bil namreč že zaradi oskrbe z vodo, elektriko in
vseh oblik komunikacije popolnoma odvisen od Italije. Tega sta se
zavedali obe strani. In tudi zato si je papež Pij XII. tako prizadeval, da
se Italija ne bi vpletla v vojno, vsaj ne na strani Hitlerja.
Med obema vojnama je Katoliško cerkev vodil papež Pij XI. (Achi-
le Ratti, 1922–1939). Pod vtisom pogubnih posledic I. svetovne vojne
je skušal notranje utrditi Cerkev v duhu svojega gesla: »Kristusov mir
v Kristusovem kraljestvu«. Veliko pozornost je namenjal katoliškim
zunanjim misijonom, predvsem zapostavljanju domorodne duhov-
ščine. Leta 1922 ustanovljeni Orientalni inštitut v Rimu je bil usmer-
jen k poglobitvi stikov z rusko Pravoslavno cerkvijo. S Katoliško ak-
cijo pa je Pij XI. želel pritegniti laike k sodelovanju pri utrjevanju
katoliške identitete med ljudmi. V dvojni funkciji vrhovnega pogla-
varja Katoliške cerkve in suverena vatikanske države je Pij XI. v vlogi
Svetega sedeža navezoval stike s posameznimi državami, z medna
rodnimi pogodbami v obliki konkordatov pa urejal pravni položaj
Katoliške cerkve v teh državah.7
Vendar ni šlo vedno brez zapletov. Konkordat z Italijo, ki je bil
sklenjen hkrati z Lateransko pogodbo leta 1929, je italijanska faši-
stična oblast kmalu začela grobo kršiti, najbolj drastično na področju
dela z mladino. Maja 1931 je Mussolini z vladno odredbo ukinil vse
katoliške mladinske in študentske organizacije. Z okrožnico Non
abbiamo bisogno je Pij XI. 29. junija istega leta ostro natopil proti to-
talitarnim zahtevam fašistične države in poudaril pravico Cerkve in
staršev do vzgoje otrok. Stališče države, da si prisvaja popolno in
brezpogojno pravico do mladine, za katoličane ni sprejemljivo.8 Do
konflikta med fašistično oblastjo in Svetim sedežem je prišlo tudi ob
sprejetju rasističnega zakona, po katerem je vlada na civilni ravni
razveljavila mešane zakone med katoličani in Judi. Ostri papeževi
protesti niso obrodili sadu.9
Na mednarodnem političnem področju si je Sveti sedež v letih med
1921 in 1927 trikrat neuspešno prizadeval vzpostaviti diplomatske
7 Das Papstum, II, 270.
8 Das Papstum, II, 270; HKG VI., 58–62; Battista Mondin, Dizionario enciclopedico
dei papi, storia e insegnamenti, Roma 1995, 504.
9 HKG VI, 62.
259
