Page 264 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 264
[TUDIJSKI VE^ERI
Pacelli, ki je iz prve roke dobro poznal stopnjevanje nasilja nacional-
socialistične vlade do Katoliške cerkve, je presodil, da ponudbe ne
more zavrniti. S sprejetjem uredbe v sili (Notverordnung) z dne 28.
februarja in zakona o posebnih pooblastilih (Ermächtigunsgesetz) z dne
24. marca 1933, s katerima si je Hitler zagotovil proste roke na po-
dročju zakonodaje, so bila odpravljena vsa pravna zagotovila tudi za
Katoliško cerkev, zato je bila ta prisiljena poiskati nova. V pogajanjih
za konkordat je bila zato Cerkev od samega začetka v defenzivnem
položaju. Na pogajanjih v Rimu je sodeloval tudi nadškof Konr ad
Gröber iz Freiburga (1932–1948), ki je sodeloval že pri sklenitvi kon-
kordata z Badnom. Na pogajanjih sprejetega osnutka konkordata
Hitler ni sprejel in je nemudoma zamenjal Cerkvi preveč naklonjene-
ga Franca von Papna z novim pogajalcem, s takratnim notranjim
ministrom Rudolfom Buttmannom (1886–1947). Novo besedilo
konkordata so parafirali 8. julija, vladni kabinet ga je odobril 14. ju-
lija, 20. julija pa sta ga v Vatikanu podpisala Franz von Papen in
kardinal Pacelli. Posebej izpostavljeni točki v konkordatu sta bili
depolitizacija klera (§ 32) in zaščita katoliških združenj (§ 31). Dva-
intrideseti paragraf je pravzaprav zaščitil katoliško duhovščino pred
vdorom nacionalsocializma v njihove vrste. Zaradi vedno hujših
pritiskov na katoliška združenja, ki jih je oblast sistematično zati-
rala, se je v Vatikanu postavilo vprašanje, ali se je v danih razmerah
sploh smiselno pogajati. Odločilo je Gröberjevo mnenje: ali pustiti,
da vse propade, ali pa poskusiti, da bi vsaj provizorično ohranili status
quo.
Konkordat, ki naj bi ohranil status quo pravnega varstva Katoliške
cerkve v Nemčiji, ni pomenil pomiritve, ampak samo predah v boju
za njene pravice. Dvoumno napisano besedilo o zaščiti katoliških
združenj je vlada začela takoj izkoriščati za nadaljevanje nasilja nad
njimi. Hkrati je Hitler podpis konkordata izkoristil za propagando,
češ da je Vatikan odobril politiko nacionalsocializma. K sreči evropski
politiki tej Hitlerjevi propagandi niso nasedli.12
Ob vedno hujšem kršenju v konkordatu zagotovljenih pravic Ka-
toliške cerkve se je zanjo začel trd boj za interpretacijo besedila kon-
12 HKG VI., 66–70.
262
Pacelli, ki je iz prve roke dobro poznal stopnjevanje nasilja nacional-
socialistične vlade do Katoliške cerkve, je presodil, da ponudbe ne
more zavrniti. S sprejetjem uredbe v sili (Notverordnung) z dne 28.
februarja in zakona o posebnih pooblastilih (Ermächtigunsgesetz) z dne
24. marca 1933, s katerima si je Hitler zagotovil proste roke na po-
dročju zakonodaje, so bila odpravljena vsa pravna zagotovila tudi za
Katoliško cerkev, zato je bila ta prisiljena poiskati nova. V pogajanjih
za konkordat je bila zato Cerkev od samega začetka v defenzivnem
položaju. Na pogajanjih v Rimu je sodeloval tudi nadškof Konr ad
Gröber iz Freiburga (1932–1948), ki je sodeloval že pri sklenitvi kon-
kordata z Badnom. Na pogajanjih sprejetega osnutka konkordata
Hitler ni sprejel in je nemudoma zamenjal Cerkvi preveč naklonjene-
ga Franca von Papna z novim pogajalcem, s takratnim notranjim
ministrom Rudolfom Buttmannom (1886–1947). Novo besedilo
konkordata so parafirali 8. julija, vladni kabinet ga je odobril 14. ju-
lija, 20. julija pa sta ga v Vatikanu podpisala Franz von Papen in
kardinal Pacelli. Posebej izpostavljeni točki v konkordatu sta bili
depolitizacija klera (§ 32) in zaščita katoliških združenj (§ 31). Dva-
intrideseti paragraf je pravzaprav zaščitil katoliško duhovščino pred
vdorom nacionalsocializma v njihove vrste. Zaradi vedno hujših
pritiskov na katoliška združenja, ki jih je oblast sistematično zati-
rala, se je v Vatikanu postavilo vprašanje, ali se je v danih razmerah
sploh smiselno pogajati. Odločilo je Gröberjevo mnenje: ali pustiti,
da vse propade, ali pa poskusiti, da bi vsaj provizorično ohranili status
quo.
Konkordat, ki naj bi ohranil status quo pravnega varstva Katoliške
cerkve v Nemčiji, ni pomenil pomiritve, ampak samo predah v boju
za njene pravice. Dvoumno napisano besedilo o zaščiti katoliških
združenj je vlada začela takoj izkoriščati za nadaljevanje nasilja nad
njimi. Hkrati je Hitler podpis konkordata izkoristil za propagando,
češ da je Vatikan odobril politiko nacionalsocializma. K sreči evropski
politiki tej Hitlerjevi propagandi niso nasedli.12
Ob vedno hujšem kršenju v konkordatu zagotovljenih pravic Ka-
toliške cerkve se je zanjo začel trd boj za interpretacijo besedila kon-
12 HKG VI., 66–70.
262
