Page 265 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 265
FRANCE MARTIN DOLINAR
kordata in za spoštovanje v njem zagotovljenih pravic. Pomembnejše
protestne note režimu v Berlinu je Sveti sedež vsako leto zbral v po-
sebni beli knjigi in jo posredoval v vednost nemškim škofom, da bi z
njimi seznanili svoje vernike. Najbolj odmeven dokument je bila
okrožnica Mit brennender Sorge z dne 14. marca 1937, ki so jo v kato-
liških cerkvah po Nemčiji brali na cvetno nedeljo 21. marca. Pobudo
zanjo so dali nemški škofje s pismom škofovske konference v Fuldi
18. avgusta 1936. Papež je na posvet v Rim povabil pet škofov.13 Ber-
linski škof Konrad von Preysing in münsterski škof Clemens August
von Galen sta bila za trda stališča do vlade. Končno so se na vztrajanje
predsednika nemške škofovske konference v Fuldi nadškofa Adolfa
Bertrama (nadškof v Wrocławu, nemško Breslau) in kölnskega nad-
škofa Schulterja dogovorili, da se bodo izogibali provokacijam in po
diplomatski poti vztrajali pri spoštovanju določil konkordata ter
spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Osnutek okrožnice, ki ga je
napisal münchenski nadškof Michael Faulhaber, je nato kardinal
Pacelli preoblikoval in dopolnil z jasno obsodbo nacionalsocializma
in njegove rasne politike.14
Oblast je za encikliko izvedela v zadnjem trenutku in ni več mogla
preprečiti njenega branja po cerkvah. Je pa nanjo odgovorila z drastič-
nimi ukrepi proti duhovnikom in s preprečevanjem njenega širjenja.
Hitler je ukazal javne in medijsko odmevne nravstvene procese proti
duhovnikom in redovnikom, s katerimi naj bi načeli zaupanje verni-
kov v duhovnike. Vlada je celo razmišljala o odpovedi konkordata in
ni dovolila, da bi raztegnili določbe konkordata na Nemčiji priklju-
čena ozemlja, čeprav je njihove konkordate razveljavila. Sveti sedež je
sicer neuspešno protestiral proti rasnim zakonom v Italiji, v letih
1938/1939 pa ni vložil javnega protesta proti pogromom Judov v
Nemčiji . Prav tako se ni spremenilo stališče nemške škofovske kon-
ference v Fuldi, da je potrebno na vlado v Berlinu pritisniti s pravnimi
sredstvi in z uradnimi protesti zahtevati dosledno spoštovanje dolo-
čil konkordata. Sveti sedež se v ta odnos ni vmešaval in je prepuščal
13 Kardinali Adof Bertrand (Breslau–Wrocław), Mihael von Faulhaber (München) in
Karl Joseph Schulte (Köln) ter škofa Klemen August grof Galen (Münster) in
Konrad grof Preysing (Berlin).
14 Mondin, Dizionario enciclopedico, 506–507.
263
kordata in za spoštovanje v njem zagotovljenih pravic. Pomembnejše
protestne note režimu v Berlinu je Sveti sedež vsako leto zbral v po-
sebni beli knjigi in jo posredoval v vednost nemškim škofom, da bi z
njimi seznanili svoje vernike. Najbolj odmeven dokument je bila
okrožnica Mit brennender Sorge z dne 14. marca 1937, ki so jo v kato-
liških cerkvah po Nemčiji brali na cvetno nedeljo 21. marca. Pobudo
zanjo so dali nemški škofje s pismom škofovske konference v Fuldi
18. avgusta 1936. Papež je na posvet v Rim povabil pet škofov.13 Ber-
linski škof Konrad von Preysing in münsterski škof Clemens August
von Galen sta bila za trda stališča do vlade. Končno so se na vztrajanje
predsednika nemške škofovske konference v Fuldi nadškofa Adolfa
Bertrama (nadškof v Wrocławu, nemško Breslau) in kölnskega nad-
škofa Schulterja dogovorili, da se bodo izogibali provokacijam in po
diplomatski poti vztrajali pri spoštovanju določil konkordata ter
spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Osnutek okrožnice, ki ga je
napisal münchenski nadškof Michael Faulhaber, je nato kardinal
Pacelli preoblikoval in dopolnil z jasno obsodbo nacionalsocializma
in njegove rasne politike.14
Oblast je za encikliko izvedela v zadnjem trenutku in ni več mogla
preprečiti njenega branja po cerkvah. Je pa nanjo odgovorila z drastič-
nimi ukrepi proti duhovnikom in s preprečevanjem njenega širjenja.
Hitler je ukazal javne in medijsko odmevne nravstvene procese proti
duhovnikom in redovnikom, s katerimi naj bi načeli zaupanje verni-
kov v duhovnike. Vlada je celo razmišljala o odpovedi konkordata in
ni dovolila, da bi raztegnili določbe konkordata na Nemčiji priklju-
čena ozemlja, čeprav je njihove konkordate razveljavila. Sveti sedež je
sicer neuspešno protestiral proti rasnim zakonom v Italiji, v letih
1938/1939 pa ni vložil javnega protesta proti pogromom Judov v
Nemčiji . Prav tako se ni spremenilo stališče nemške škofovske kon-
ference v Fuldi, da je potrebno na vlado v Berlinu pritisniti s pravnimi
sredstvi in z uradnimi protesti zahtevati dosledno spoštovanje dolo-
čil konkordata. Sveti sedež se v ta odnos ni vmešaval in je prepuščal
13 Kardinali Adof Bertrand (Breslau–Wrocław), Mihael von Faulhaber (München) in
Karl Joseph Schulte (Köln) ter škofa Klemen August grof Galen (Münster) in
Konrad grof Preysing (Berlin).
14 Mondin, Dizionario enciclopedico, 506–507.
263
