Page 266 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 266
[TUDIJSKI VE^ERI
lokalnim škofom odločitev o obliki protesta proti kršenju temeljnih
človekovih pravic. Vendar se zdi, da je bila Pacelliju osebno bližja
ostrejša politika berlinskega škofa Preysinga; njegovo mnenje je Pa-
celli tudi kot papež zelo upošteval.15
Papež Pij XII. (1939–1958) in druga svetovna vojna
Po smrti papeža Pija XI. (10. februar 1939) med kardinali ni bilo
dileme o njegovem nasledniku. Že prvi dan konklava (2. marec) so za
papeža izvolili njegovega najtesnejšega sodelavca, ki je bil v službi
državnega tajništva od leta 1911 in je od leta 1929 kot državni tajnik
neposredno sooblikoval papeževo politiko. Tudi z izbiro imena Pij
XII. je Eugenio Pacelli nakazal, da bo nadaljeval politiko svojega
predhodnika. Sodobniki so vlogo papeža Pija XII. med drugo svetov-
no vojno ocenjevali večinoma izrazito pozitivno in ob koncu vojne je
Sveti sedež užival v javnosti izjemen ugled. Ob smrti papeža Pija XII.
je vladalo splošno prepričanje, da je Pij XII. blesteče vodil Cerkev v
času svetovne vojne. Pet let po papeževi smrti je nemški dramatik Rolf
Hochhuth v svoji drami Namestnik (1963) s hudimi obtožbami na
račun Pija XII. sprožil žolčno debato, ki je zaposlovala tako javno
mnenje kakor resne zgodovinarje in neposredno vplivala tudi na
negativno podobo Pija XII. v slovenski publicistiki in v slovenskem
javnem mnenju. Argumentirano je Hochhuthove obtožbe zavrnil
Luigi Villa z delom Pio XII. »Il vicario« di Hochhuth e il vero Pio XII.
(Brescia 1966, dopolnjena izdaja 2010).
V slovenskem prevodu smo poleg Hochhuthovega dela leta 1966
dobili še knjigo Saula Friedländerja z naslovom Pij XII. in Tretji Reich,
ki prinaša enostranski in tendenciozni izbor dokumentov iz arhiva
nemškega zunanjega ministrstva (Ljubljana, DZS, 1966), in delo Joh-
na Cornwella z naslovom Hitlerjev papež: Skrivna zgodovina Pija XII.
(Ljubljana, Orbis 2002), ki je tudi po oceni Mladine izrazito enostran-
sko delo, ki ni nastalo na podlagi arhivskih virov, predvsem pa ne na
podlagi dokumentov iz Vatikanskega tajnega arhiva, kot se avtor
15 HKG VI., 70–79.
264
lokalnim škofom odločitev o obliki protesta proti kršenju temeljnih
človekovih pravic. Vendar se zdi, da je bila Pacelliju osebno bližja
ostrejša politika berlinskega škofa Preysinga; njegovo mnenje je Pa-
celli tudi kot papež zelo upošteval.15
Papež Pij XII. (1939–1958) in druga svetovna vojna
Po smrti papeža Pija XI. (10. februar 1939) med kardinali ni bilo
dileme o njegovem nasledniku. Že prvi dan konklava (2. marec) so za
papeža izvolili njegovega najtesnejšega sodelavca, ki je bil v službi
državnega tajništva od leta 1911 in je od leta 1929 kot državni tajnik
neposredno sooblikoval papeževo politiko. Tudi z izbiro imena Pij
XII. je Eugenio Pacelli nakazal, da bo nadaljeval politiko svojega
predhodnika. Sodobniki so vlogo papeža Pija XII. med drugo svetov-
no vojno ocenjevali večinoma izrazito pozitivno in ob koncu vojne je
Sveti sedež užival v javnosti izjemen ugled. Ob smrti papeža Pija XII.
je vladalo splošno prepričanje, da je Pij XII. blesteče vodil Cerkev v
času svetovne vojne. Pet let po papeževi smrti je nemški dramatik Rolf
Hochhuth v svoji drami Namestnik (1963) s hudimi obtožbami na
račun Pija XII. sprožil žolčno debato, ki je zaposlovala tako javno
mnenje kakor resne zgodovinarje in neposredno vplivala tudi na
negativno podobo Pija XII. v slovenski publicistiki in v slovenskem
javnem mnenju. Argumentirano je Hochhuthove obtožbe zavrnil
Luigi Villa z delom Pio XII. »Il vicario« di Hochhuth e il vero Pio XII.
(Brescia 1966, dopolnjena izdaja 2010).
V slovenskem prevodu smo poleg Hochhuthovega dela leta 1966
dobili še knjigo Saula Friedländerja z naslovom Pij XII. in Tretji Reich,
ki prinaša enostranski in tendenciozni izbor dokumentov iz arhiva
nemškega zunanjega ministrstva (Ljubljana, DZS, 1966), in delo Joh-
na Cornwella z naslovom Hitlerjev papež: Skrivna zgodovina Pija XII.
(Ljubljana, Orbis 2002), ki je tudi po oceni Mladine izrazito enostran-
sko delo, ki ni nastalo na podlagi arhivskih virov, predvsem pa ne na
podlagi dokumentov iz Vatikanskega tajnega arhiva, kot se avtor
15 HKG VI., 70–79.
264
