Page 268 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 268
[TUDIJSKI VE^ERI
ki ga je izrazil med prvo svetovno vojno: »Ni naloga Cerkve, da posega
v zemeljske zadeve. Cerkev je mati vseh. Zato ni mogoče zahtevati od matere,
da enega od svojih otrok sprejme in drugega zavrne. Nepristranskost Svetega
sedeža nam omogoča presojati stvari po resnici in pravici.« Pij XII. se je rigo
rozno držal tega načela nevtralnosti in nepristranskosti, zato se je v
času druge svetovne vojne tudi dosledno vzdržal sleherne obsodbe
katerekoli od strani, vpletenih v vojno. Zato tudi ni pristal na propa-
gando »križarske vojne« ne proti Hitlerju in ne proti Stalinu oziroma
proti komunizmu. V času vojne je iz besednjaka Svetega sedeža celo
izpadla beseda komunizem.
Lateranska pogodba je formalno sicer zagotavljala Svetemu sede-
žu popolno neodvisnost in možnost komuniciranja z zunanjim sve-
tom. Vendar po vstopu v vojno Italija tega ni v celoti spoštovala in je
skušala otežiti stike vatikanske diplomacije z Italiji sovražnimi drža-
vami. Ovirala pa je tudi vatikanski radio in širjenje vatikanskega tiska.
Ko je Mussolini ukinil eksteritorialnost pri Svetem sedežu akrediti-
ranih diplomatskih predstavništev, papež diplomatov teh držav ni
napotil v Švico, kakor Benedikt XV. v času prve svetovne vojne, ampak
jim je zagotovil bivanje v Vatikanu in si s tem omogočil lažje komu-
niciranje z njimi oziroma z njihovimi vladami. Po kapitulaciji Italije
8. septembra 1943 je obstajala resna nevarnost, da bodo nemške čete
zasedle tudi Vatikan. Čeprav je policija nekajkrat kršila eksteritorial-
nost Svetega sedeža, je bila Vatikanu vendarle prihranjena direktna
nemška zasedba. Zaradi svoje nepristranskosti se je mogel papež in-
tenzivneje posvetiti humanitarno-karitativni dejavnosti in mirovnim
pobudam.
Mirovna prizadevanja Pija XII.
Z mirovnimi prizadevanji je začel Pij XII. takoj po svoji izvolitvi,
in sicer na dveh ravneh, na področju nauka in na področju praktične
politike. V primerjavi z Benediktom XV., ki med prvo svetovno vojno
ni imel posebnega mirovnega programa, je Pij XII. izdelal univerzalni
mirovni program v petih točkah. Temeljni predpogoj za dosego traj-
nega miru je po njegovem priznanje pravice vsem narodom do življe-
nja in neodvisnosti; drugič: z medsebojnim dogovorom doseči razo-
266
ki ga je izrazil med prvo svetovno vojno: »Ni naloga Cerkve, da posega
v zemeljske zadeve. Cerkev je mati vseh. Zato ni mogoče zahtevati od matere,
da enega od svojih otrok sprejme in drugega zavrne. Nepristranskost Svetega
sedeža nam omogoča presojati stvari po resnici in pravici.« Pij XII. se je rigo
rozno držal tega načela nevtralnosti in nepristranskosti, zato se je v
času druge svetovne vojne tudi dosledno vzdržal sleherne obsodbe
katerekoli od strani, vpletenih v vojno. Zato tudi ni pristal na propa-
gando »križarske vojne« ne proti Hitlerju in ne proti Stalinu oziroma
proti komunizmu. V času vojne je iz besednjaka Svetega sedeža celo
izpadla beseda komunizem.
Lateranska pogodba je formalno sicer zagotavljala Svetemu sede-
žu popolno neodvisnost in možnost komuniciranja z zunanjim sve-
tom. Vendar po vstopu v vojno Italija tega ni v celoti spoštovala in je
skušala otežiti stike vatikanske diplomacije z Italiji sovražnimi drža-
vami. Ovirala pa je tudi vatikanski radio in širjenje vatikanskega tiska.
Ko je Mussolini ukinil eksteritorialnost pri Svetem sedežu akrediti-
ranih diplomatskih predstavništev, papež diplomatov teh držav ni
napotil v Švico, kakor Benedikt XV. v času prve svetovne vojne, ampak
jim je zagotovil bivanje v Vatikanu in si s tem omogočil lažje komu-
niciranje z njimi oziroma z njihovimi vladami. Po kapitulaciji Italije
8. septembra 1943 je obstajala resna nevarnost, da bodo nemške čete
zasedle tudi Vatikan. Čeprav je policija nekajkrat kršila eksteritorial-
nost Svetega sedeža, je bila Vatikanu vendarle prihranjena direktna
nemška zasedba. Zaradi svoje nepristranskosti se je mogel papež in-
tenzivneje posvetiti humanitarno-karitativni dejavnosti in mirovnim
pobudam.
Mirovna prizadevanja Pija XII.
Z mirovnimi prizadevanji je začel Pij XII. takoj po svoji izvolitvi,
in sicer na dveh ravneh, na področju nauka in na področju praktične
politike. V primerjavi z Benediktom XV., ki med prvo svetovno vojno
ni imel posebnega mirovnega programa, je Pij XII. izdelal univerzalni
mirovni program v petih točkah. Temeljni predpogoj za dosego traj-
nega miru je po njegovem priznanje pravice vsem narodom do življe-
nja in neodvisnosti; drugič: z medsebojnim dogovorom doseči razo-
266
