Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 31
JONATAN VINKLER
pasaži pa je ključen zlasti pomen prislova zdajle. Trubar se je, kot se
kaže v zgoraj citiranih vrsticah, zavedal, da je čas med smrtjo doteda-
njega deželnega kneza in poklonitvijo novemu oz. doba »na začetku
nove vlade«, tj. pred trenutkom, ko je novi vrhovni deželni oblastnik
potrjeval/potrdil dotedanje pravice stanov, ključnega pomena za »pri-
posestvovanje« (uti possidetis), torej tudi za legaliziranje novih verskih
pravic de facto delujoče, vendar de iure nelegalne »cerkve slovenskega
jezika«; podobno so ob primernih priložnostih počeli skorajda vsi
deželni stanovi srednje Evrope, najlepši primer pa so npr. velike verske
koncesije, ki si jih je topogledno izborilo npr. češko plemstvo.
Toda Trubar se je ujel v »časovno zanko«: jesen 1564 ni bila več
primerna za izpeljavo njegovega manevra. Cesar Ferdinand I. je umrl
25. julija 1564. Za njim je postal nemški cesar njegov sin Maksimilijan
II., toda še pred smrtjo je Ferdinand I. avstrijske dežele razdelil med
svoje sinove. Maksimijan je od očeta prejel Zgodnjo in Spodnjo Av-
strijo, Češko in Ogrsko, Ferdinand je dobil Tirolsko, deželnemu
knezu, ki je vladal tudi cerkvi »slovenskega jezika«, Karlu, pa je oče
namenil Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Primorje s Pazinsko
grofijo – torej Notranjo Avstrijo. Toda novi deželni knez Karel je
poklonitev kranjskih deželnih stanov, torej priložnost, ko je bilo
mogoče tudi kaj zahtevati in morda celo pridobiti, absolviral aprila
1564, Cerkovna ordninga pa je bila takrat še v stavku in tiskarskih
prešah. Trubar je bil torej z izidom zanj v vsakem pogledu tudi eksi
stencialno prelomne knjige prepozen.
Je pa mogoče na izid Cerkovne ordninge v resnici gledati kot na
vrhunec versko-političnega projekta, kjer sta oba partnerja – stanovi
in Trubar – dolgo hodila z roko v roki in se podpirala.
Izrazit dogodek, ki ilustrira zgornje, se je 6. in 20. decembra 1562
odvijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adventno
nedeljo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhov-
nikov so se v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gal-
lenberški, posamezni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega
mestnega sveta, izmed protestantskih pridigarjev pa Jurij Juričič, Janž
Tulščak in superintendent Primož Trubar.
Vzrok za srečanje sta bila ukaza cesarja Ferdinanda z dne 1. no-
vembra 1562, ki sta v Ljubljano prispela 27. novembra istega leta in
29
pasaži pa je ključen zlasti pomen prislova zdajle. Trubar se je, kot se
kaže v zgoraj citiranih vrsticah, zavedal, da je čas med smrtjo doteda-
njega deželnega kneza in poklonitvijo novemu oz. doba »na začetku
nove vlade«, tj. pred trenutkom, ko je novi vrhovni deželni oblastnik
potrjeval/potrdil dotedanje pravice stanov, ključnega pomena za »pri-
posestvovanje« (uti possidetis), torej tudi za legaliziranje novih verskih
pravic de facto delujoče, vendar de iure nelegalne »cerkve slovenskega
jezika«; podobno so ob primernih priložnostih počeli skorajda vsi
deželni stanovi srednje Evrope, najlepši primer pa so npr. velike verske
koncesije, ki si jih je topogledno izborilo npr. češko plemstvo.
Toda Trubar se je ujel v »časovno zanko«: jesen 1564 ni bila več
primerna za izpeljavo njegovega manevra. Cesar Ferdinand I. je umrl
25. julija 1564. Za njim je postal nemški cesar njegov sin Maksimilijan
II., toda še pred smrtjo je Ferdinand I. avstrijske dežele razdelil med
svoje sinove. Maksimijan je od očeta prejel Zgodnjo in Spodnjo Av-
strijo, Češko in Ogrsko, Ferdinand je dobil Tirolsko, deželnemu
knezu, ki je vladal tudi cerkvi »slovenskega jezika«, Karlu, pa je oče
namenil Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Primorje s Pazinsko
grofijo – torej Notranjo Avstrijo. Toda novi deželni knez Karel je
poklonitev kranjskih deželnih stanov, torej priložnost, ko je bilo
mogoče tudi kaj zahtevati in morda celo pridobiti, absolviral aprila
1564, Cerkovna ordninga pa je bila takrat še v stavku in tiskarskih
prešah. Trubar je bil torej z izidom zanj v vsakem pogledu tudi eksi
stencialno prelomne knjige prepozen.
Je pa mogoče na izid Cerkovne ordninge v resnici gledati kot na
vrhunec versko-političnega projekta, kjer sta oba partnerja – stanovi
in Trubar – dolgo hodila z roko v roki in se podpirala.
Izrazit dogodek, ki ilustrira zgornje, se je 6. in 20. decembra 1562
odvijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adventno
nedeljo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhov-
nikov so se v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gal-
lenberški, posamezni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega
mestnega sveta, izmed protestantskih pridigarjev pa Jurij Juričič, Janž
Tulščak in superintendent Primož Trubar.
Vzrok za srečanje sta bila ukaza cesarja Ferdinanda z dne 1. no-
vembra 1562, ki sta v Ljubljano prispela 27. novembra istega leta in
29
