Page 319 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 319
MARKO KER[EVAN
voljo Vsemogočnega (…). Če nas ne bi vodila Previdnost, sam ne bi
našel poti. Tako smo mi nacionalsocialisti v globini srca verni.«
1. 5. 1935: »Najvišje, kar mi je Bog na svetu dal, je moj narod. Na
njem temelji moja vera. Njemu služim in njemu dam svoje življenje
(…). To naj bo naša skupna sveta veroizpoved na dan nemškega dela.«
25. 2. 1943 (po Stalingradu!): »Vidim milost Previdnosti, da sem
bil izbran, da vodim svoj narod v taki vojni.«
1. 1. 1945 (zadnji javni govor po radiu): »Komur je previdnost
naložila tako težke preizkušnje, tega je poklicala k najvišjemu (…).
Zahvaljujemo se Bogu za pomoč vodstvu in narodu, za moč, ki nam
jo je dal, da smo bili močnejši kakor stiska in nevarnost. Če se pri tem
zahvaljujem tudi za svojo rešitev [ob atentatu; M.K.], to le zato, ker
sem srečen, da lahko še naprej služim svojemu narodu. V tej uri hočem
kot glasnik velike Nemčije Vsemogočnemu svečano priseči, da bomo
tudi v novem letu zvesto in neomajno izpolnjevali svojo dolžnost, v
kot skala trdnem verovanju, da bo prišla ura, da se bo zmaga dokonč-
no naklonila tistemu, ki je je najbolj vreden: Velikonemškemu Rajhu.«
Robert Ley:
1937, udeležencem strankine šole NSDAP:8 »Adolf Hitler. Samo
tebi smo zavezani. Verujemo, da je samo nacionalsocializem odrešu-
joča vera za naš narod. Verujemo, da je en Gospod Bog v nebesih (…)
in da nam je on poslal Adolfa Hitlerja, da postane Nemčija na veke
vekov temelj.«
Bog je v nagovorih evociran kot Stvarnik, Vsemogočni, kot (božja)
Previdnost. Pogosti govor o Previdnosti je izzival razprave, ali gre pri
tem za Boga kot osebo ali le za brezosebno višjo silo – ki jo tradicio-
nalno lahko imenujemo bog ali pa tudi ne. Toda nesporno gre v na-
vedenih in drugih govorih in samogovorih tudi za izrecno sklicevanje
na Boga, za obračanje k njemu, kar implicira predstavo o osebnem
bogu, bogu kot osebi. Opraviti imamo z religiozno govorico (o) bogu;
religiozni govor je v zadnji instanci samo govor v vokativu, samo
nagovor in odgovor.
8 Po Klaus Weber: Der moderne Staat und die katholische Kirche. Essen: Ludgerus Verlag
1967, poglavje Das nationalsozialistische Deutschland, str. 149.
317
voljo Vsemogočnega (…). Če nas ne bi vodila Previdnost, sam ne bi
našel poti. Tako smo mi nacionalsocialisti v globini srca verni.«
1. 5. 1935: »Najvišje, kar mi je Bog na svetu dal, je moj narod. Na
njem temelji moja vera. Njemu služim in njemu dam svoje življenje
(…). To naj bo naša skupna sveta veroizpoved na dan nemškega dela.«
25. 2. 1943 (po Stalingradu!): »Vidim milost Previdnosti, da sem
bil izbran, da vodim svoj narod v taki vojni.«
1. 1. 1945 (zadnji javni govor po radiu): »Komur je previdnost
naložila tako težke preizkušnje, tega je poklicala k najvišjemu (…).
Zahvaljujemo se Bogu za pomoč vodstvu in narodu, za moč, ki nam
jo je dal, da smo bili močnejši kakor stiska in nevarnost. Če se pri tem
zahvaljujem tudi za svojo rešitev [ob atentatu; M.K.], to le zato, ker
sem srečen, da lahko še naprej služim svojemu narodu. V tej uri hočem
kot glasnik velike Nemčije Vsemogočnemu svečano priseči, da bomo
tudi v novem letu zvesto in neomajno izpolnjevali svojo dolžnost, v
kot skala trdnem verovanju, da bo prišla ura, da se bo zmaga dokonč-
no naklonila tistemu, ki je je najbolj vreden: Velikonemškemu Rajhu.«
Robert Ley:
1937, udeležencem strankine šole NSDAP:8 »Adolf Hitler. Samo
tebi smo zavezani. Verujemo, da je samo nacionalsocializem odrešu-
joča vera za naš narod. Verujemo, da je en Gospod Bog v nebesih (…)
in da nam je on poslal Adolfa Hitlerja, da postane Nemčija na veke
vekov temelj.«
Bog je v nagovorih evociran kot Stvarnik, Vsemogočni, kot (božja)
Previdnost. Pogosti govor o Previdnosti je izzival razprave, ali gre pri
tem za Boga kot osebo ali le za brezosebno višjo silo – ki jo tradicio-
nalno lahko imenujemo bog ali pa tudi ne. Toda nesporno gre v na-
vedenih in drugih govorih in samogovorih tudi za izrecno sklicevanje
na Boga, za obračanje k njemu, kar implicira predstavo o osebnem
bogu, bogu kot osebi. Opraviti imamo z religiozno govorico (o) bogu;
religiozni govor je v zadnji instanci samo govor v vokativu, samo
nagovor in odgovor.
8 Po Klaus Weber: Der moderne Staat und die katholische Kirche. Essen: Ludgerus Verlag
1967, poglavje Das nationalsozialistische Deutschland, str. 149.
317
