Page 321 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 321
MARKO KER[EVAN
sodelovati pri izgradnji prave obrambne narodne Cerkve, v kateri
vidimo dopolnitev nemške reformacije Martina Luthra in ki je edina
ustrezna totalitetnim zahtevam (Totalitätsanspruch) nacionalsociali-
stične države.«11
Zgornje izvajanje že jasno nakazuje, da so se nacisti v Cerkvah
zavedali, da se dotedanje cerkveno krščanstvo ne da brez razpok zdru-
žiti z NS in rasističnim antisemitizmom še posebej. V naslednjem letu
je to jasno povedalo gibanje Izpovedujoče cerkve v okviru nemških
protestantskih Cerkva z Barmensko izjavo. Nezdružljivost krščanstva
z rasizmom je s svoje strani leta 1937 ostro poudaril Pij XI. v encikli-
ki Mit brennender Sorge.
Tudi med nacionalsocialisti je bilo ali je postalo očitno, da s
krščanstvom, ki sprejema Staro zavezo, sveto knjigo Izraela kot izvo-
ljenega ljudstva, in s svetim Pavlom Nove zaveze, ki razglaša enakost
(»Ni ne Juda ne Grka … vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« Gal 3,28), pač
ni mogoče utemeljevati rasizma in antisemitizma. Prav tako je bilo
očitno, da z Jezusom Kristusom Nove zaveze, ki oznanja Božjo ljube
zen do vseh ljudi, posebej pa do šibkih in ubogih, z Jezusom, ki po-
ziva k sočutju, miru, celo k ljubezni do sovražnikov, ni mogoče
razglašati »vsakemu svoje«, mobilizirati za junaško pobožnost, za boj
za čast in svobodo najboljših, najboljšega naroda in rase! To naj bi
bilo mogoče le ob radikalno novem branju evangelijev, ob očiščenju
evangelijev od »judovskega zasipa« in potvorjene Jezusove podobe in
njegovega nauka v cerkvenih verzijah Nove zaveze, za katero naj bi bil
odgovoren in kriv predvsem apostol Pavel. Ponovno je treba (in mo-
goče) odkriti arijskega Jezusa. V tej smeri je razglabljal nacionalsocia
listični ideolog Alfred Rosenberg v svojem Mitu 20. stoletja, kjer doka-
zuje in prikazuje, kako sta se v zgodovini spopadala pavlinsko-niz-
kotno judovsko krščanstvo in herojsko navdihnjeno pozitivno krščan-
stvo (kamor prišteva tudi katare, valdence, prve luterance in hugeno-
te). Pot so mu utirali ali ga spremljali številni avtorji v delih z zgovor-
nimi naslovi, recimo: »Jahve ali Jezus?«, »Wotan in Jezus«, »Jezus odreše-
nik nordijske krvi in duha«.12
11 Entschließung der Glaubensbewegung Deutsche Christen des Gaues Groß-Berlin,
Denzler, Fabricius (op. 6), str. 88–89.
12 Po Cancik (op. 6), str. 162–164.
319
sodelovati pri izgradnji prave obrambne narodne Cerkve, v kateri
vidimo dopolnitev nemške reformacije Martina Luthra in ki je edina
ustrezna totalitetnim zahtevam (Totalitätsanspruch) nacionalsociali-
stične države.«11
Zgornje izvajanje že jasno nakazuje, da so se nacisti v Cerkvah
zavedali, da se dotedanje cerkveno krščanstvo ne da brez razpok zdru-
žiti z NS in rasističnim antisemitizmom še posebej. V naslednjem letu
je to jasno povedalo gibanje Izpovedujoče cerkve v okviru nemških
protestantskih Cerkva z Barmensko izjavo. Nezdružljivost krščanstva
z rasizmom je s svoje strani leta 1937 ostro poudaril Pij XI. v encikli-
ki Mit brennender Sorge.
Tudi med nacionalsocialisti je bilo ali je postalo očitno, da s
krščanstvom, ki sprejema Staro zavezo, sveto knjigo Izraela kot izvo-
ljenega ljudstva, in s svetim Pavlom Nove zaveze, ki razglaša enakost
(»Ni ne Juda ne Grka … vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« Gal 3,28), pač
ni mogoče utemeljevati rasizma in antisemitizma. Prav tako je bilo
očitno, da z Jezusom Kristusom Nove zaveze, ki oznanja Božjo ljube
zen do vseh ljudi, posebej pa do šibkih in ubogih, z Jezusom, ki po-
ziva k sočutju, miru, celo k ljubezni do sovražnikov, ni mogoče
razglašati »vsakemu svoje«, mobilizirati za junaško pobožnost, za boj
za čast in svobodo najboljših, najboljšega naroda in rase! To naj bi
bilo mogoče le ob radikalno novem branju evangelijev, ob očiščenju
evangelijev od »judovskega zasipa« in potvorjene Jezusove podobe in
njegovega nauka v cerkvenih verzijah Nove zaveze, za katero naj bi bil
odgovoren in kriv predvsem apostol Pavel. Ponovno je treba (in mo-
goče) odkriti arijskega Jezusa. V tej smeri je razglabljal nacionalsocia
listični ideolog Alfred Rosenberg v svojem Mitu 20. stoletja, kjer doka-
zuje in prikazuje, kako sta se v zgodovini spopadala pavlinsko-niz-
kotno judovsko krščanstvo in herojsko navdihnjeno pozitivno krščan-
stvo (kamor prišteva tudi katare, valdence, prve luterance in hugeno-
te). Pot so mu utirali ali ga spremljali številni avtorji v delih z zgovor-
nimi naslovi, recimo: »Jahve ali Jezus?«, »Wotan in Jezus«, »Jezus odreše-
nik nordijske krvi in duha«.12
11 Entschließung der Glaubensbewegung Deutsche Christen des Gaues Groß-Berlin,
Denzler, Fabricius (op. 6), str. 88–89.
12 Po Cancik (op. 6), str. 162–164.
319
