Page 375 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 375
FRANCE MARTIN DOLINAR
rasno, »po krvi in zemlji« ljudsko religijo.25 Kot odgovor na Ro-
senbergovo knjigo se je v Kölnu izoblikovala »Obrambna zveza
proti nacionalsocialistični protikrščanski propagandi«, ki jo je vodil
poznejši kölnski generalni vikar Joseph Teusch. Zveza je pod zaščito
münsterskega škofa Clemensa Augusta grofa Galena (1878–1946,
škof 1933–1946, kardinal 1945) leta 1934 izdala Študije k Mitu 20.
stoletja, v katerih so stavek za stavkom zavrnili Rosenbergove zmote.
Kljub temu je stopnjevanje sakralizacije nacionalsocializma neza
držno potiskalo krščanske vsebine iz javnega življenja. Poleti 1935
je notranji minister Wilhelm Frick (1877–1946, notranji minister
1933–1943) zahteval popolno dekonfesionalizacijo javnega življenja.
Na regionalni ravni so člani stranke omejevali cerkveni vpliv na šolsko
vzgojo, ožili ali celo ukinjali verouk po šolah, konfesionalne šole so
preoblikovali v občinske, zasebne pa ukinili. Odpravili so tudi vse
katoliške strokovne organizacije, kot zadnjo leta 1937 Združenje
katoliških učiteljic.
Na tak pritisk je katoliška stran odgovorila z intenzivnejšo ude-
ležbo pri cerkvenem življenju in protestno masovno udeležbo pri
procesijah in romanjih. Velik odmev v širši javnosti je imel t. i. »Ol-
denburški boj za križ v šolah« leta 1936. Ko je lokalna oblast v
Oldenburgu26 ukazala odstraniti križe iz šolskih učilnic, jo je obseg
javnih demonstracij prisilil, da je oldenburški gauleiter Carl Röver
odlok preklical. To je še vzpodbudilo SS in gestapo k intenzivnejšim
ukrepom proti katoliški Cerkvi, ki je bila od konca leta 1938 v celoti
potisnjena za cerkvene zidove. Kljub temu je interna cerkvena razi-
skava med obiskovalci cerkev v zahodnem delu takratne Nemčije še
leta 1939 pokazala, da kar 85 % odraslih zavrača nacionalsocialistično
politiko do Cerkve.
V teh izrednih razmerah so bili na področju oblikovanja javnega
menja posebej izpostavljeni duhovniki. Zaradi bolj ali manj od
kritega javnega nasprotovanja nacionalsocialističnemu omejevanju
delovanja Cerkve in zaradi podpore nearijskim prebivalcem so se
številni duhovniki znašli v primežu nacističnih represivnih organov.
25 Die braune Elite I. 22 biographische Skizzen (uredila Ronald Smelser - Rainer
Zitelmann), Darmstadt 1993, 223–235.
26 Minister za Cerkve in šole Julius Pauly.
373
rasno, »po krvi in zemlji« ljudsko religijo.25 Kot odgovor na Ro-
senbergovo knjigo se je v Kölnu izoblikovala »Obrambna zveza
proti nacionalsocialistični protikrščanski propagandi«, ki jo je vodil
poznejši kölnski generalni vikar Joseph Teusch. Zveza je pod zaščito
münsterskega škofa Clemensa Augusta grofa Galena (1878–1946,
škof 1933–1946, kardinal 1945) leta 1934 izdala Študije k Mitu 20.
stoletja, v katerih so stavek za stavkom zavrnili Rosenbergove zmote.
Kljub temu je stopnjevanje sakralizacije nacionalsocializma neza
držno potiskalo krščanske vsebine iz javnega življenja. Poleti 1935
je notranji minister Wilhelm Frick (1877–1946, notranji minister
1933–1943) zahteval popolno dekonfesionalizacijo javnega življenja.
Na regionalni ravni so člani stranke omejevali cerkveni vpliv na šolsko
vzgojo, ožili ali celo ukinjali verouk po šolah, konfesionalne šole so
preoblikovali v občinske, zasebne pa ukinili. Odpravili so tudi vse
katoliške strokovne organizacije, kot zadnjo leta 1937 Združenje
katoliških učiteljic.
Na tak pritisk je katoliška stran odgovorila z intenzivnejšo ude-
ležbo pri cerkvenem življenju in protestno masovno udeležbo pri
procesijah in romanjih. Velik odmev v širši javnosti je imel t. i. »Ol-
denburški boj za križ v šolah« leta 1936. Ko je lokalna oblast v
Oldenburgu26 ukazala odstraniti križe iz šolskih učilnic, jo je obseg
javnih demonstracij prisilil, da je oldenburški gauleiter Carl Röver
odlok preklical. To je še vzpodbudilo SS in gestapo k intenzivnejšim
ukrepom proti katoliški Cerkvi, ki je bila od konca leta 1938 v celoti
potisnjena za cerkvene zidove. Kljub temu je interna cerkvena razi-
skava med obiskovalci cerkev v zahodnem delu takratne Nemčije še
leta 1939 pokazala, da kar 85 % odraslih zavrača nacionalsocialistično
politiko do Cerkve.
V teh izrednih razmerah so bili na področju oblikovanja javnega
menja posebej izpostavljeni duhovniki. Zaradi bolj ali manj od
kritega javnega nasprotovanja nacionalsocialističnemu omejevanju
delovanja Cerkve in zaradi podpore nearijskim prebivalcem so se
številni duhovniki znašli v primežu nacističnih represivnih organov.
25 Die braune Elite I. 22 biographische Skizzen (uredila Ronald Smelser - Rainer
Zitelmann), Darmstadt 1993, 223–235.
26 Minister za Cerkve in šole Julius Pauly.
373
