Page 376 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 376
[TUDIJSKI VE^ERI
Več kot 12 000 škofijskih duhovnikov, kar je bilo 36 % vseh katoliških
duhovnikov v tem času v Nemčiji, je prišlo v konflikt z nacionalsocia
lističnim režimom, 407 duhovnikov je bilo zaprtih v koncentracijskih
taboriščih, 170 je bilo umorjenih (od tega 107 v koncentracijskih
taboriščih). V študiji, ki je bila objavljena leta 1996, je dokumentiranih
več kot 38 000 zaslišanj, denarnih in zapornih kazni, vključno s kon-
centracijskimi taborišči. V več kot 40 % primerov so bili duhovniki
obsojeni zgolj zaradi izvrševanja svojih rednih dušnopastirskih dolž-
nosti.
Po samoukinitvi Stranke sredine so nemški škofje hočeš nočeš
prevzeli vodilno vlogo tudi na političnem področju. Poleti leta 1933
so se (kot že rečeno) prvič neformalno zbrali na vsenemški škofovski
konferenci v Fuldi. V nasprotju s sprva do nacionalsocialističnega
gibanja optimistično naravnanimi nadškofi, Konradom Gröberjem
(1872–1948) iz Freiburga27 in kardinalom Karlom Josephom Schul-
tejem (1871–1941) iz Kölna,28 so se škofje hitro poenotili v kritični
presoji nacionalsocialistične politike do Cerkve. Pobudo je prevzel
münchenski nadškof kardinal Michael von Faulhaber (1869–1952),
ki se je v času gonje proti Judom že leta 1933 v svojih adventnih pri-
digah zavzel za verske, moralne in socialne vrednote Stare zaveze kot
skupne dediščine obeh veroizpovedi. V svojem škofovskem grbu je
pomenljivo ohranil sedmeroramni svečnik kot simbol Stare zaveze in
se pridružil leta 1926 v Rimu ustanovljenemu združenju duhovnikov
Prijatelji Izraela (Amici Israel).
Do razlik pa je med škofi prihajalo v pogledih glede vprašanja,
kateri je najprimernejši način obrambe proti ideologiji nacionalso
cializma. Predsednik škofovske konference v Fuldi kardinal Adolf
Bertram (1859–1945) je bil eden prvih nemških škofov, ki je že leta
1930 opozarjal na nevarnost pretiranega nacionalizma in na eno-
stransko rasno politiko. Pod vtisom proticerkvenega razpoloženja
vlade v času kulturnega boja pa je po Hitlerjevem prevzemu oblasti
zagovarjal t. i. pritožbeno politiko (Eingabepolitik), ki naj bi se izogi-
bala, po njegovem mnenju, dvoreznim zunanjim konfliktom z vlada-
27 Škof v Meißnu 1931–1932, nadškof v Freiburgu 1932–1948.
28 1910–1920 škof v Paderbornu, 1920–1941 nadškof v Kölnu; 1921 kardinal.
374
Več kot 12 000 škofijskih duhovnikov, kar je bilo 36 % vseh katoliških
duhovnikov v tem času v Nemčiji, je prišlo v konflikt z nacionalsocia
lističnim režimom, 407 duhovnikov je bilo zaprtih v koncentracijskih
taboriščih, 170 je bilo umorjenih (od tega 107 v koncentracijskih
taboriščih). V študiji, ki je bila objavljena leta 1996, je dokumentiranih
več kot 38 000 zaslišanj, denarnih in zapornih kazni, vključno s kon-
centracijskimi taborišči. V več kot 40 % primerov so bili duhovniki
obsojeni zgolj zaradi izvrševanja svojih rednih dušnopastirskih dolž-
nosti.
Po samoukinitvi Stranke sredine so nemški škofje hočeš nočeš
prevzeli vodilno vlogo tudi na političnem področju. Poleti leta 1933
so se (kot že rečeno) prvič neformalno zbrali na vsenemški škofovski
konferenci v Fuldi. V nasprotju s sprva do nacionalsocialističnega
gibanja optimistično naravnanimi nadškofi, Konradom Gröberjem
(1872–1948) iz Freiburga27 in kardinalom Karlom Josephom Schul-
tejem (1871–1941) iz Kölna,28 so se škofje hitro poenotili v kritični
presoji nacionalsocialistične politike do Cerkve. Pobudo je prevzel
münchenski nadškof kardinal Michael von Faulhaber (1869–1952),
ki se je v času gonje proti Judom že leta 1933 v svojih adventnih pri-
digah zavzel za verske, moralne in socialne vrednote Stare zaveze kot
skupne dediščine obeh veroizpovedi. V svojem škofovskem grbu je
pomenljivo ohranil sedmeroramni svečnik kot simbol Stare zaveze in
se pridružil leta 1926 v Rimu ustanovljenemu združenju duhovnikov
Prijatelji Izraela (Amici Israel).
Do razlik pa je med škofi prihajalo v pogledih glede vprašanja,
kateri je najprimernejši način obrambe proti ideologiji nacionalso
cializma. Predsednik škofovske konference v Fuldi kardinal Adolf
Bertram (1859–1945) je bil eden prvih nemških škofov, ki je že leta
1930 opozarjal na nevarnost pretiranega nacionalizma in na eno-
stransko rasno politiko. Pod vtisom proticerkvenega razpoloženja
vlade v času kulturnega boja pa je po Hitlerjevem prevzemu oblasti
zagovarjal t. i. pritožbeno politiko (Eingabepolitik), ki naj bi se izogi-
bala, po njegovem mnenju, dvoreznim zunanjim konfliktom z vlada-
27 Škof v Meißnu 1931–1932, nadškof v Freiburgu 1932–1948.
28 1910–1920 škof v Paderbornu, 1920–1941 nadškof v Kölnu; 1921 kardinal.
374
