Page 391 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 391
ANTON BREZNIK
kom, predvsem Pohlinu, ki ga je kot ubogega meniha on – prosvet-
ljeni janzenist – zelo preziral. Japelj je namreč pri odlomkih evange-
lijev in listov premalo pazil, kaj so že njegovi predniki pri Dalmatinu
popravili in v resnici zboljšali, in ni upošteval njihovih poprav, temveč
se je nanovo obrnil na Dalmatina in iz njega prepisal stvarne in jezi-
kovne napake, ki so jih Hren in nasledniki že odpravili. Tako je mar-
sikaj dobrega zavrgel in povzročil, da so se Dalmatinove napake ob-
novile in se do danes ohranile.
[229b] V jezikoslovnem oziru je treba še pripomniti, da je pravopis
pri Hrenu vseskozi Dalmatinov in Bohoričev, dodal je le mnogo na-
glasnih znamenj na poudarjenih zlogih. Oblikoslovje je posnel pove-
čini natančno po Dalmatinu, zato njegov jezik ni [230a] več merilo
za živo govorico, kakor je Dalmatinov, Trubarjev in Kreljev. Pisal je
celo oblike, katerih že ni znal več izgovarjati. Hren piše že pravi lite-
rarni jezik, v katerem precej oblik živi samo še v knjigi, v narečjih pa
so že izginile in so se pojavile mlajše. Živih oblik, t. j. takih, ki so že
mlajše od Dalmatinovih, je sprejel le malo in še to navadno le tam,
kjer je dodal kaj [230b] novega besedila, ki ga ni bilo v Dalmatinu.11
Glede avtorstva Hrenove knjige je dokazal V. Steska,12 da je prvotno
besedilo sestavil [jezuit] Čandek (njegovo delo je bilo najbrže to, da je
odlomke prepisal iz Dalmatina in jih po vulgati priredil). Čandkov
rokopis je Hren skupno z jezuitom Malijem jezikovno popravil in
nemške tujke odpravil.
[279a] 3. Od Schönlebna do Japlja (1672–1787)
V tej dobi niso imeli »Evangeliji in listi« nobenega tako odličnega
prireditelja, kakor je bil Hren. […] Napredka ni veliko, ker je vsak
prireditelj smatral izdajo »Evangelijev in listov za lahko delo. Kdor se
je lotil nove izdaje, je segel po svojem predniku (Paglovec in Pohlin
sta imela celo več prejšnjih izdaj pred seboj) in ga je prepisoval. Časih
je pogledal kdo tudi latinsko besedilo, a toliko truda si ni nihče vzel,
da bi bil vse besedilo po vulgati pregledal. Vsak se je glede besedila in
tudi glede pravopisa kar najtesneje oklepal tradicionalnega prevoda
in je le s težavo spremenil kako posamezno besedo, konstrukcijo,
389
kom, predvsem Pohlinu, ki ga je kot ubogega meniha on – prosvet-
ljeni janzenist – zelo preziral. Japelj je namreč pri odlomkih evange-
lijev in listov premalo pazil, kaj so že njegovi predniki pri Dalmatinu
popravili in v resnici zboljšali, in ni upošteval njihovih poprav, temveč
se je nanovo obrnil na Dalmatina in iz njega prepisal stvarne in jezi-
kovne napake, ki so jih Hren in nasledniki že odpravili. Tako je mar-
sikaj dobrega zavrgel in povzročil, da so se Dalmatinove napake ob-
novile in se do danes ohranile.
[229b] V jezikoslovnem oziru je treba še pripomniti, da je pravopis
pri Hrenu vseskozi Dalmatinov in Bohoričev, dodal je le mnogo na-
glasnih znamenj na poudarjenih zlogih. Oblikoslovje je posnel pove-
čini natančno po Dalmatinu, zato njegov jezik ni [230a] več merilo
za živo govorico, kakor je Dalmatinov, Trubarjev in Kreljev. Pisal je
celo oblike, katerih že ni znal več izgovarjati. Hren piše že pravi lite-
rarni jezik, v katerem precej oblik živi samo še v knjigi, v narečjih pa
so že izginile in so se pojavile mlajše. Živih oblik, t. j. takih, ki so že
mlajše od Dalmatinovih, je sprejel le malo in še to navadno le tam,
kjer je dodal kaj [230b] novega besedila, ki ga ni bilo v Dalmatinu.11
Glede avtorstva Hrenove knjige je dokazal V. Steska,12 da je prvotno
besedilo sestavil [jezuit] Čandek (njegovo delo je bilo najbrže to, da je
odlomke prepisal iz Dalmatina in jih po vulgati priredil). Čandkov
rokopis je Hren skupno z jezuitom Malijem jezikovno popravil in
nemške tujke odpravil.
[279a] 3. Od Schönlebna do Japlja (1672–1787)
V tej dobi niso imeli »Evangeliji in listi« nobenega tako odličnega
prireditelja, kakor je bil Hren. […] Napredka ni veliko, ker je vsak
prireditelj smatral izdajo »Evangelijev in listov za lahko delo. Kdor se
je lotil nove izdaje, je segel po svojem predniku (Paglovec in Pohlin
sta imela celo več prejšnjih izdaj pred seboj) in ga je prepisoval. Časih
je pogledal kdo tudi latinsko besedilo, a toliko truda si ni nihče vzel,
da bi bil vse besedilo po vulgati pregledal. Vsak se je glede besedila in
tudi glede pravopisa kar najtesneje oklepal tradicionalnega prevoda
in je le s težavo spremenil kako posamezno besedo, konstrukcijo,
389
