Page 389 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 389
ANTON BREZNIK
se tudi Japelj ni več kot približno za 50 % osvobodil Dalmatina. Vsi
nadaljnji listi in evangeliji pa slone na Japljevi podlagi. Vse izdaje do
Ravnikarjeve (1816) so skoro gol ponatisk Japljeve. Veliki Ravnikar, ki
je popolnoma reformiral slovenski jezikovni slog, je tudi Japljevim
evangelijem in listom dal slovensko lice. […]
[174a] Hren je res veliko večino Dalmatinovega besedila z diplo-
matično natančnostjo prepisal (včasih celó tiskovne pomote8), vendar
pa so se zgodile vmes tudi nekatere važne spremembe: 1. je spremenil
nekaj mest, ki se niso ujemala z vulgato, 2. je nadomestil mnogo
nemških besed s pristnimi slovenskimi in 3. je nekaj izrazov in kon-
strukcij popravil in vpeljal nekaj živih oblik in časih celó pravopis
izboljšal, nekatera mesta je pa poslabšal.
Prvo je, da je popravil po vulgati nekatera mesta, ki se niso ujema-
la z njo. Ker je Dalmatin prevajal po Lutru in ta po grškem – Luter je
prevajal precej vestno, le tu pa tam je kako mesto tolmačil subjektiv-
no, po svojem protestantskem načelu –, je hotel imeti Hren natančno
besedilo po vulgati. Popravil je precej mest, nekatera je pa pokvaril,
ker je šel v svoji gorečnosti predaleč in [174b] je večkrat prevajal čisto
po črki. Časih tudi vulgate ni razumel. Tu pa tam je celó slovenske
besede »tvoril« po vulgati.9 Mnogo mest je pa tudi izpregledal, utru-
dil se je posebno proti koncu knjige […]! Nekaj malega so pozneje
popravili Schönleben, izdajatelj [Hipolit Novomeški] iz leta 1730.,
Paglovec, več mest je opazil Pohlin, precej tudi Japelj. Od Japlja dalje
pa besedila niso več imeli na sumu, misleč, da je strogo vulgatsko, in
so ga le malo kontrolirali. Tako je ostalo še do danes precej Lutrovih
mest. […]
[225a] Druga Hrenova zasluga je, da je odpravil iz Dalmatinovega
besedila nemške tujke in jih nadomestil s slovenskimi in nekaterimi
kajkavskimi izrazi. Ta reforma je prva in za dolgo časa edina svetla
točka v zgodovini našega pismenega jezika. Hren je bil prvi, ki se je
postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse, kar je
v jeziku tujega. […]
[225b] Protestantski pisatelji so bili glede tujk nekako na ljudskem
stališču: tujke, ki jih je govorilo ljudstvo, so sprejeli tudi v knjigo, dasi
so vedeli časih za dobre slovenske izraze. Trubar je večkrat naglašal,
da rabi zaradi lažjega umevanja tujke, kakor gnada, leben, uržoh itd.
387
se tudi Japelj ni več kot približno za 50 % osvobodil Dalmatina. Vsi
nadaljnji listi in evangeliji pa slone na Japljevi podlagi. Vse izdaje do
Ravnikarjeve (1816) so skoro gol ponatisk Japljeve. Veliki Ravnikar, ki
je popolnoma reformiral slovenski jezikovni slog, je tudi Japljevim
evangelijem in listom dal slovensko lice. […]
[174a] Hren je res veliko večino Dalmatinovega besedila z diplo-
matično natančnostjo prepisal (včasih celó tiskovne pomote8), vendar
pa so se zgodile vmes tudi nekatere važne spremembe: 1. je spremenil
nekaj mest, ki se niso ujemala z vulgato, 2. je nadomestil mnogo
nemških besed s pristnimi slovenskimi in 3. je nekaj izrazov in kon-
strukcij popravil in vpeljal nekaj živih oblik in časih celó pravopis
izboljšal, nekatera mesta je pa poslabšal.
Prvo je, da je popravil po vulgati nekatera mesta, ki se niso ujema-
la z njo. Ker je Dalmatin prevajal po Lutru in ta po grškem – Luter je
prevajal precej vestno, le tu pa tam je kako mesto tolmačil subjektiv-
no, po svojem protestantskem načelu –, je hotel imeti Hren natančno
besedilo po vulgati. Popravil je precej mest, nekatera je pa pokvaril,
ker je šel v svoji gorečnosti predaleč in [174b] je večkrat prevajal čisto
po črki. Časih tudi vulgate ni razumel. Tu pa tam je celó slovenske
besede »tvoril« po vulgati.9 Mnogo mest je pa tudi izpregledal, utru-
dil se je posebno proti koncu knjige […]! Nekaj malega so pozneje
popravili Schönleben, izdajatelj [Hipolit Novomeški] iz leta 1730.,
Paglovec, več mest je opazil Pohlin, precej tudi Japelj. Od Japlja dalje
pa besedila niso več imeli na sumu, misleč, da je strogo vulgatsko, in
so ga le malo kontrolirali. Tako je ostalo še do danes precej Lutrovih
mest. […]
[225a] Druga Hrenova zasluga je, da je odpravil iz Dalmatinovega
besedila nemške tujke in jih nadomestil s slovenskimi in nekaterimi
kajkavskimi izrazi. Ta reforma je prva in za dolgo časa edina svetla
točka v zgodovini našega pismenega jezika. Hren je bil prvi, ki se je
postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse, kar je
v jeziku tujega. […]
[225b] Protestantski pisatelji so bili glede tujk nekako na ljudskem
stališču: tujke, ki jih je govorilo ljudstvo, so sprejeli tudi v knjigo, dasi
so vedeli časih za dobre slovenske izraze. Trubar je večkrat naglašal,
da rabi zaradi lažjega umevanja tujke, kakor gnada, leben, uržoh itd.
387
