Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 45
MAJDA MER[E
splošna jezikovna raba. Ob tem izpostavlja pomen Megiserjevega
načina zbiranja besedja med ljudmi in v literaturi. Glede MTh 1603
meni (v pismu Kopitarju leta 1811), da je latinsko-slovenski del vreden
preobrnitve (o tem Orel Pogačnik 1996: 140–141).
V svoj pregled zgodovine slovenskega slovaropisja oba Megiserjeva
slovarja vključuje tudi Breznik, ki strnjuje dotedanje odzive nanju
(Breznik 1926: 110–114). Posebej ga zanimajo možni viri zanju ter
njun vpliv na nadaljnje slovarje. Opozarja tudi na večji obseg MTh
1603, ki se zrcali v pomnoženosti narečnega besedja, zlasti koroškega,
vzhodnoštajerskega oz. prekmurskega in hrvaškega. Navaja tudi ne-
kaj besed, (glasoslovnih) različic in pomenov, ki se v MTh 1603 po-
javljajo na novo (Breznik 1926: 112–14). Rezultate obširnejšega pre-
verjanja možnih slovenskih virov za slovar je v posebni razpravi obja-
vila tudi Vida Vrtovčeva.3
Z Megiserjevim slovarskim delom sta se temeljiteje ukvarjala tudi
A. Lägreid in J. Stabej kot avtorja obrnjenih različic njegovih slovarjev.
A. Lägreid (1966: V–XIX) v obsežnem predgovoru k obrnjeni različici
štirijezičnega slovarja iz leta 1592 (iz nemško-latinsko-slovensko-ita-
lijanskega slovarja v slovar s slovenskimi iztočnicami ter nemškimi,
latinskimi in italijanskimi ustreznicami), ki je izšla leta 1966, pred-
stavlja problemski pregled dotedanje literature. V njem preverja pra-
vilnost ugotovitev glede možnih slovarskih virov. Sklepanje glede
gradivskih virov utemeljuje predvsem z biografskimi podatki (npr.
bivanje v Celovcu in na Slovenskem). Na osnovi dobrega poznavanja
gradiva izpostavlja izolirane rabe, kot dobra poznavalka nemščine pa
prepoznava tudi primere oblikovanja nemških iztočnic na osnovi
domnevnega vzorčnega slovarja z latinskim izhodiščem. Posebni
poglavji namenja prikazu Megiserjevega pravopisa in deležu prevzetih
besed. Oboje primerja s sočasno knjižnojezikovno normo in ugotavlja,
da se Megiser od nje (zlasti glede vključevanja prevzetih besed) bistve-
no ne razlikuje. Tudi Stabej (197: XV–XXV) v uvodu predstavlja do-
tedanje odmeve na slovar ter njegovo uporabo v zgodovini slovenske-
ga slovaropisja. Posebej poudarja njegov vpliv na rokopisna slovarja
3 Vrtovčeva ugotavlja, da je Megiser za svoj štirijezični slovar (1592) »črpal gradivo
predvsem iz Dalmatinovega Registra in iz Bohoričeve gramatike« (Vrtovčeva 1940:
68).
43
splošna jezikovna raba. Ob tem izpostavlja pomen Megiserjevega
načina zbiranja besedja med ljudmi in v literaturi. Glede MTh 1603
meni (v pismu Kopitarju leta 1811), da je latinsko-slovenski del vreden
preobrnitve (o tem Orel Pogačnik 1996: 140–141).
V svoj pregled zgodovine slovenskega slovaropisja oba Megiserjeva
slovarja vključuje tudi Breznik, ki strnjuje dotedanje odzive nanju
(Breznik 1926: 110–114). Posebej ga zanimajo možni viri zanju ter
njun vpliv na nadaljnje slovarje. Opozarja tudi na večji obseg MTh
1603, ki se zrcali v pomnoženosti narečnega besedja, zlasti koroškega,
vzhodnoštajerskega oz. prekmurskega in hrvaškega. Navaja tudi ne-
kaj besed, (glasoslovnih) različic in pomenov, ki se v MTh 1603 po-
javljajo na novo (Breznik 1926: 112–14). Rezultate obširnejšega pre-
verjanja možnih slovenskih virov za slovar je v posebni razpravi obja-
vila tudi Vida Vrtovčeva.3
Z Megiserjevim slovarskim delom sta se temeljiteje ukvarjala tudi
A. Lägreid in J. Stabej kot avtorja obrnjenih različic njegovih slovarjev.
A. Lägreid (1966: V–XIX) v obsežnem predgovoru k obrnjeni različici
štirijezičnega slovarja iz leta 1592 (iz nemško-latinsko-slovensko-ita-
lijanskega slovarja v slovar s slovenskimi iztočnicami ter nemškimi,
latinskimi in italijanskimi ustreznicami), ki je izšla leta 1966, pred-
stavlja problemski pregled dotedanje literature. V njem preverja pra-
vilnost ugotovitev glede možnih slovarskih virov. Sklepanje glede
gradivskih virov utemeljuje predvsem z biografskimi podatki (npr.
bivanje v Celovcu in na Slovenskem). Na osnovi dobrega poznavanja
gradiva izpostavlja izolirane rabe, kot dobra poznavalka nemščine pa
prepoznava tudi primere oblikovanja nemških iztočnic na osnovi
domnevnega vzorčnega slovarja z latinskim izhodiščem. Posebni
poglavji namenja prikazu Megiserjevega pravopisa in deležu prevzetih
besed. Oboje primerja s sočasno knjižnojezikovno normo in ugotavlja,
da se Megiser od nje (zlasti glede vključevanja prevzetih besed) bistve-
no ne razlikuje. Tudi Stabej (197: XV–XXV) v uvodu predstavlja do-
tedanje odmeve na slovar ter njegovo uporabo v zgodovini slovenske-
ga slovaropisja. Posebej poudarja njegov vpliv na rokopisna slovarja
3 Vrtovčeva ugotavlja, da je Megiser za svoj štirijezični slovar (1592) »črpal gradivo
predvsem iz Dalmatinovega Registra in iz Bohoričeve gramatike« (Vrtovčeva 1940:
68).
43
