Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kranjsko besedishe pisano iz druge polovice 17. stoletja in Dictionarium
germanico-slavonicum iz leta 1760, ki ga je izdelal Janez Anton Apostel
(Stabej 1977: XX).
V zadnjih treh desetletjih sta bila slovarja predmet večjega števila
problemsko specializiranih raziskav, ki so utrdile spoznanja o slovar-
sko zajetem gradivu in o virih zanj, hkrati pa povečale védenje o obeh
slovarjih. M. Orožen (2003) se v okviru primerjave MD 1592 in moč-
no razširjene ponovne (koroške) izdaje iz leta 1744 osredinja na so-
pomenske nize, ki jih presoja glede na število zajetih ustreznic in
glede na izpričano pisno, glasoslovno, oblikoslovno in besedotvorno
raznolikost. I. Orel (2006) je MTh 1603 primerjala z obrnjenim roko-
pisnim slovarjem Krajnsko besedische pisano (slovensko-nemško-latinski
slovar neznanega pisca) iz druge polovice 17. stoletja, ki je nastal na
njegovi osnovi. V razpravi je na značilnosti Megiserjevega večjezične-
ga slovarja pokazano posredno, preko ugotovljenih razlik.
Slovarja sta bila ocenjena tudi z vidika (pravo)pisnega, glasoslov-
nega, oblikoslovnega in besedotvornega ujemanja s knjižnojezikovno
normo, ki so jo izoblikovali slovenski protestantski pisci 16. stoletja
(Merše 2006a). Ponovno preverjanje stopnje odvisnosti besedja, uvr-
ščenega v slovenske slovarske razdelke4 Megiserjevih slovarjev, od
protestantskih virov, ki ga je omogočil obstoj njihovih popolnih iz-
pisov, izdelanih v slovarske namene, ter podatki, navedeni v delu Be-
sedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Ljubljana, 2011), je jasno
začrtalo obseg Megiserjeve samostojne nabirke besedja. Hkrati je
opozorilo na namenski izbor poimenovanj za predmete in pojme iz
vsakdanjega življenja in iz aktualnega naravnega, kulturnega in geo-
grafskega okolja, pokazalo pa tudi na uporabljene besedotvorne
modele in na opaznejše besedotvorne tipe (Merše 2006b).
Slovarja sta bila ovrednotena tudi kot osrednja dosežka slovaro-
pisja klasičnih jezikov na Slovenskem v 16. stoletju (Hriberšek 2008).
4 MD 1592 gre za razdelek Windiʃch., ki je uvrščen na tretje mesto, v MTh 1603 pa
za razdelke, označene kot Sclavonice ’slovensko’ z okrajšavami Scla., Sclau./Sclav.,
Sclavon., Carniolice ’kranjsko’ navadno z okrajšavami Car. Carn., Carniol., Carinthice
’koroško’ z nedvoumnimi okrajšavami Cari., Carin., Carinth., Croatice ’hrvaško’ z
okrajšavami Cr., Croa., Croat. in Besiat. za Besiatice ’prekmursko, kajkavsko’ (Stabej
1977: XXII–XXIII).
44
Kranjsko besedishe pisano iz druge polovice 17. stoletja in Dictionarium
germanico-slavonicum iz leta 1760, ki ga je izdelal Janez Anton Apostel
(Stabej 1977: XX).
V zadnjih treh desetletjih sta bila slovarja predmet večjega števila
problemsko specializiranih raziskav, ki so utrdile spoznanja o slovar-
sko zajetem gradivu in o virih zanj, hkrati pa povečale védenje o obeh
slovarjih. M. Orožen (2003) se v okviru primerjave MD 1592 in moč-
no razširjene ponovne (koroške) izdaje iz leta 1744 osredinja na so-
pomenske nize, ki jih presoja glede na število zajetih ustreznic in
glede na izpričano pisno, glasoslovno, oblikoslovno in besedotvorno
raznolikost. I. Orel (2006) je MTh 1603 primerjala z obrnjenim roko-
pisnim slovarjem Krajnsko besedische pisano (slovensko-nemško-latinski
slovar neznanega pisca) iz druge polovice 17. stoletja, ki je nastal na
njegovi osnovi. V razpravi je na značilnosti Megiserjevega večjezične-
ga slovarja pokazano posredno, preko ugotovljenih razlik.
Slovarja sta bila ocenjena tudi z vidika (pravo)pisnega, glasoslov-
nega, oblikoslovnega in besedotvornega ujemanja s knjižnojezikovno
normo, ki so jo izoblikovali slovenski protestantski pisci 16. stoletja
(Merše 2006a). Ponovno preverjanje stopnje odvisnosti besedja, uvr-
ščenega v slovenske slovarske razdelke4 Megiserjevih slovarjev, od
protestantskih virov, ki ga je omogočil obstoj njihovih popolnih iz-
pisov, izdelanih v slovarske namene, ter podatki, navedeni v delu Be-
sedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Ljubljana, 2011), je jasno
začrtalo obseg Megiserjeve samostojne nabirke besedja. Hkrati je
opozorilo na namenski izbor poimenovanj za predmete in pojme iz
vsakdanjega življenja in iz aktualnega naravnega, kulturnega in geo-
grafskega okolja, pokazalo pa tudi na uporabljene besedotvorne
modele in na opaznejše besedotvorne tipe (Merše 2006b).
Slovarja sta bila ovrednotena tudi kot osrednja dosežka slovaro-
pisja klasičnih jezikov na Slovenskem v 16. stoletju (Hriberšek 2008).
4 MD 1592 gre za razdelek Windiʃch., ki je uvrščen na tretje mesto, v MTh 1603 pa
za razdelke, označene kot Sclavonice ’slovensko’ z okrajšavami Scla., Sclau./Sclav.,
Sclavon., Carniolice ’kranjsko’ navadno z okrajšavami Car. Carn., Carniol., Carinthice
’koroško’ z nedvoumnimi okrajšavami Cari., Carin., Carinth., Croatice ’hrvaško’ z
okrajšavami Cr., Croa., Croat. in Besiat. za Besiatice ’prekmursko, kajkavsko’ (Stabej
1977: XXII–XXIII).
44
