Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 47
MAJDA MER[E

Avtor kot najpomembnejša izmed sočasnih (večjezičnih) evropskih
slovarjev klasičnih jezikov omenja Calepinov (1502) in Dasipodijev
slovar (1535), po katerih bi se lahko zgledoval tudi Megiser. Prvi slo-
var z enakim naslovom, kot ga nosi Megiserjev štirijezični slovar
(Dictionarium quatuor linguarum), vendar z zajetjem drugih jezikov, je
leta 1556 izdal Valerius Cornelius.

V razpravah, namenjenih obravnavam starejših slovenskih slovar-
jev, sta bila Megiserjeva slovarja presojana kot gradivska vira. Obse-
govno in tipološko ovrednoten je bil njun vpliv na Alasijev italijan-
sko-slovenski slovar (Orel 2007a5 in 2007b, Furlan 2008), prikazan pa
je bil tudi način Pleteršnikovega zajetja gradiva iz Megiserjevih slo-
varjev (Orel 1995). MD 1592 je bil kot prvi iz zgodovinskega niza
slovensko-nemških in nemško-slovenskih slovarjev upoštevan pri
raziskavi, ki je zasledovala razvojno spreminjanje slovarske mikro­
strukture, zlasti glede pomenske in ustreznične diferenciacije (Orel
2005). Poudarjena je preprostost Megiserjevih slovarskih sestavkov:
vanje je zajeto nevtralno, splošno rabljeno besedje; nemški iztočnici
sledijo slovenske ustreznice, ki zaobsegajo tudi večpomenskost iztoč-
nice.

Megiserjeva slovarja sta kot knjižna večjezična slovarska prvenca
uvrščena tudi v obstoječe prikaze zgodovine slovenskega slovaropisja
(npr. Novak 1970: 171, Lukan 1978: 194–195, Ostromecka Frączak
2007: 24–35, Merše 2013: 218). V novejšem času je bil posebne razi-
skovalne pozornosti deležen tudi slovnični dodatek k štirijezičnemu
slovarju (Appendix), v katerem je Megiser objavil nekaj primerov skla-
njatev in spregatev treh skupin pregibnih besed iz štirih jezikov. Poleg
natančnega prikaza t. i. Megiserjeve »male slovnice štirih jezikov« je
bila ta poznavalsko vključena v primerjavo z Bohoričevo slovnico in
sočasnimi slovnicami drugih jezikov, hkrati pa tudi v primerjavo z
»malo slovnico slovenskega jezika«, ki jo je svojemu slovarju (po Me-
giserjevem zgledu) dodal Alasia (Ahačič 2007: 215–223 in Ahačič 2012:
75–85).

5 I. Orel (2007a: 288) ugotavlja, da je Alasijev slovar vzorčni primer slovarja, ki ne
temelji na prepisovanju iz virov, temveč na samostojnem prirejanju že znanega in
v predhodnih slovarskih delih zapisanega slovenskega besedja.

45
   42   43   44   45   46   47   48   49   50   51   52