Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 47
MAJDA MER[E
Avtor kot najpomembnejša izmed sočasnih (večjezičnih) evropskih
slovarjev klasičnih jezikov omenja Calepinov (1502) in Dasipodijev
slovar (1535), po katerih bi se lahko zgledoval tudi Megiser. Prvi slo-
var z enakim naslovom, kot ga nosi Megiserjev štirijezični slovar
(Dictionarium quatuor linguarum), vendar z zajetjem drugih jezikov, je
leta 1556 izdal Valerius Cornelius.
V razpravah, namenjenih obravnavam starejših slovenskih slovar-
jev, sta bila Megiserjeva slovarja presojana kot gradivska vira. Obse-
govno in tipološko ovrednoten je bil njun vpliv na Alasijev italijan-
sko-slovenski slovar (Orel 2007a5 in 2007b, Furlan 2008), prikazan pa
je bil tudi način Pleteršnikovega zajetja gradiva iz Megiserjevih slo-
varjev (Orel 1995). MD 1592 je bil kot prvi iz zgodovinskega niza
slovensko-nemških in nemško-slovenskih slovarjev upoštevan pri
raziskavi, ki je zasledovala razvojno spreminjanje slovarske mikro
strukture, zlasti glede pomenske in ustreznične diferenciacije (Orel
2005). Poudarjena je preprostost Megiserjevih slovarskih sestavkov:
vanje je zajeto nevtralno, splošno rabljeno besedje; nemški iztočnici
sledijo slovenske ustreznice, ki zaobsegajo tudi večpomenskost iztoč-
nice.
Megiserjeva slovarja sta kot knjižna večjezična slovarska prvenca
uvrščena tudi v obstoječe prikaze zgodovine slovenskega slovaropisja
(npr. Novak 1970: 171, Lukan 1978: 194–195, Ostromecka Frączak
2007: 24–35, Merše 2013: 218). V novejšem času je bil posebne razi-
skovalne pozornosti deležen tudi slovnični dodatek k štirijezičnemu
slovarju (Appendix), v katerem je Megiser objavil nekaj primerov skla-
njatev in spregatev treh skupin pregibnih besed iz štirih jezikov. Poleg
natančnega prikaza t. i. Megiserjeve »male slovnice štirih jezikov« je
bila ta poznavalsko vključena v primerjavo z Bohoričevo slovnico in
sočasnimi slovnicami drugih jezikov, hkrati pa tudi v primerjavo z
»malo slovnico slovenskega jezika«, ki jo je svojemu slovarju (po Me-
giserjevem zgledu) dodal Alasia (Ahačič 2007: 215–223 in Ahačič 2012:
75–85).
5 I. Orel (2007a: 288) ugotavlja, da je Alasijev slovar vzorčni primer slovarja, ki ne
temelji na prepisovanju iz virov, temveč na samostojnem prirejanju že znanega in
v predhodnih slovarskih delih zapisanega slovenskega besedja.
45
Avtor kot najpomembnejša izmed sočasnih (večjezičnih) evropskih
slovarjev klasičnih jezikov omenja Calepinov (1502) in Dasipodijev
slovar (1535), po katerih bi se lahko zgledoval tudi Megiser. Prvi slo-
var z enakim naslovom, kot ga nosi Megiserjev štirijezični slovar
(Dictionarium quatuor linguarum), vendar z zajetjem drugih jezikov, je
leta 1556 izdal Valerius Cornelius.
V razpravah, namenjenih obravnavam starejših slovenskih slovar-
jev, sta bila Megiserjeva slovarja presojana kot gradivska vira. Obse-
govno in tipološko ovrednoten je bil njun vpliv na Alasijev italijan-
sko-slovenski slovar (Orel 2007a5 in 2007b, Furlan 2008), prikazan pa
je bil tudi način Pleteršnikovega zajetja gradiva iz Megiserjevih slo-
varjev (Orel 1995). MD 1592 je bil kot prvi iz zgodovinskega niza
slovensko-nemških in nemško-slovenskih slovarjev upoštevan pri
raziskavi, ki je zasledovala razvojno spreminjanje slovarske mikro
strukture, zlasti glede pomenske in ustreznične diferenciacije (Orel
2005). Poudarjena je preprostost Megiserjevih slovarskih sestavkov:
vanje je zajeto nevtralno, splošno rabljeno besedje; nemški iztočnici
sledijo slovenske ustreznice, ki zaobsegajo tudi večpomenskost iztoč-
nice.
Megiserjeva slovarja sta kot knjižna večjezična slovarska prvenca
uvrščena tudi v obstoječe prikaze zgodovine slovenskega slovaropisja
(npr. Novak 1970: 171, Lukan 1978: 194–195, Ostromecka Frączak
2007: 24–35, Merše 2013: 218). V novejšem času je bil posebne razi-
skovalne pozornosti deležen tudi slovnični dodatek k štirijezičnemu
slovarju (Appendix), v katerem je Megiser objavil nekaj primerov skla-
njatev in spregatev treh skupin pregibnih besed iz štirih jezikov. Poleg
natančnega prikaza t. i. Megiserjeve »male slovnice štirih jezikov« je
bila ta poznavalsko vključena v primerjavo z Bohoričevo slovnico in
sočasnimi slovnicami drugih jezikov, hkrati pa tudi v primerjavo z
»malo slovnico slovenskega jezika«, ki jo je svojemu slovarju (po Me-
giserjevem zgledu) dodal Alasia (Ahačič 2007: 215–223 in Ahačič 2012:
75–85).
5 I. Orel (2007a: 288) ugotavlja, da je Alasijev slovar vzorčni primer slovarja, ki ne
temelji na prepisovanju iz virov, temveč na samostojnem prirejanju že znanega in
v predhodnih slovarskih delih zapisanega slovenskega besedja.
45
