Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 96
RAZPRAVE, [TUDIJE
[otrok, op. D. M.] iz ljudske šole stopi, mora biti popolnoma vešč
književne slovenščine. Vsaka šola naj dobi takoj par šolskih knjig – vse
vrste – v knjižni slovenščini […].« (Nav. po Kokolj, Horvat 1977:
302–303.)
Poleg načrtovanja pouka je Klekl st. v pismu navedel tudi nekaj
organizacijskih in kadrovskih zahtev, ki naj bi jih vključili v zakon o
šolstvu; zahteva o zakonski ureditvi verskih šol ni slučajna; država je
namreč nameravala šole podržaviti in s tem popolnoma omejiti vpliv
nevladnih institucij na šolski sistem, kar je vsaj v Prekmurju sprožalo
nemalo protestov katoliške in protestantske duhovščine.23 Klekl st.,
ki je vedel, da država z zakonom o enotnem državnem šolstvu ne bo
odlašala, je v pismu predstavil stališče Cerkve in zahteval priznanje
Prekmurju – vsaj na področju šolstva – neke vrste avtonomijo, ki bi
še naprej omogočala delovanje verskih šol, predvsem pa ne bi omeje-
vala vpliva Cerkve pri izbiri učiteljskega kadra. Zaposlovanje učiteljev
iz osrednjeslovenskih pokrajin, kar naj bi po priključitvi omogočilo
organizacijo pouka, ki je bila sicer vprašljiva zaradi pomanjkanja
domačih učiteljev, je katoliška Cerkev zaradi »liberalne nevarnosti«,
ki so jo zanjo predstavljali učitelji prišleki, odklanjala. Zdi se, da je
šolska politika v Prekmurju postala področje prvih resnih razhajanj
med pričakovanji prekmurske duhovščine in načrti nove države oz.
kasneje med ideološko nasprotnima političnima taboroma. Začeten
odpor duhovščine do »brezvernih« učiteljev je, kot kažejo članki v
Novinah tega časa,24 prerasel v ostro strankarsko politično nestrpnost,
23 Obe verski skupnosti sta proti podržavljanju šol protestirali že na prvi seji šolskega
sveta za Prekmurje, ki sta se je med drugimi udeležila tudi svetnik dr. Franc
Skaberne in višji šolski nadzornik Gabršek. V poročilu poverjeništvu za uk in
bogočastje Skaberne piše (30. okt. 1919): »Opazila pa sva takoj, kakšnega pomena
so v Prekmurju verske šole in jasno nama je postalo, da verske družbe ne bodo
hotele dati iz rok šolstva. […] Iz temperamentnega nastopa evangeličanskih
pastorjev in govorice katoliških župnikov, s kojimi smo se sešli tudi pri župniku
Küharju v Beltincih, končno držanje župnika Klekla, ki je videti duševni voditelj
Prekmurcev, sem izvedel, da moramo v sedanji dobi zelo previdno ravnati […]«
(nav. po Kokolj, Horvat 1977: 305). Komunikacijo med nekoč ideološko nas prot
nima Cerkvama je po priključitvi spodbudil skupen nastop proti liberalni politiki.
24 Npr. odnos do učiteljev prišlekov: »Prekmurci radi majo, poštüjejo dobre kristjanske
i narodne vučitele, šteri so prišli iz Slovenije; ali liberalnih, brezvernih vučitelov
ne bodo trpeli« (Novine, 1. avg. 1920: 1) in komentar Novin po učiteljski konferenci
94
[otrok, op. D. M.] iz ljudske šole stopi, mora biti popolnoma vešč
književne slovenščine. Vsaka šola naj dobi takoj par šolskih knjig – vse
vrste – v knjižni slovenščini […].« (Nav. po Kokolj, Horvat 1977:
302–303.)
Poleg načrtovanja pouka je Klekl st. v pismu navedel tudi nekaj
organizacijskih in kadrovskih zahtev, ki naj bi jih vključili v zakon o
šolstvu; zahteva o zakonski ureditvi verskih šol ni slučajna; država je
namreč nameravala šole podržaviti in s tem popolnoma omejiti vpliv
nevladnih institucij na šolski sistem, kar je vsaj v Prekmurju sprožalo
nemalo protestov katoliške in protestantske duhovščine.23 Klekl st.,
ki je vedel, da država z zakonom o enotnem državnem šolstvu ne bo
odlašala, je v pismu predstavil stališče Cerkve in zahteval priznanje
Prekmurju – vsaj na področju šolstva – neke vrste avtonomijo, ki bi
še naprej omogočala delovanje verskih šol, predvsem pa ne bi omeje-
vala vpliva Cerkve pri izbiri učiteljskega kadra. Zaposlovanje učiteljev
iz osrednjeslovenskih pokrajin, kar naj bi po priključitvi omogočilo
organizacijo pouka, ki je bila sicer vprašljiva zaradi pomanjkanja
domačih učiteljev, je katoliška Cerkev zaradi »liberalne nevarnosti«,
ki so jo zanjo predstavljali učitelji prišleki, odklanjala. Zdi se, da je
šolska politika v Prekmurju postala področje prvih resnih razhajanj
med pričakovanji prekmurske duhovščine in načrti nove države oz.
kasneje med ideološko nasprotnima političnima taboroma. Začeten
odpor duhovščine do »brezvernih« učiteljev je, kot kažejo članki v
Novinah tega časa,24 prerasel v ostro strankarsko politično nestrpnost,
23 Obe verski skupnosti sta proti podržavljanju šol protestirali že na prvi seji šolskega
sveta za Prekmurje, ki sta se je med drugimi udeležila tudi svetnik dr. Franc
Skaberne in višji šolski nadzornik Gabršek. V poročilu poverjeništvu za uk in
bogočastje Skaberne piše (30. okt. 1919): »Opazila pa sva takoj, kakšnega pomena
so v Prekmurju verske šole in jasno nama je postalo, da verske družbe ne bodo
hotele dati iz rok šolstva. […] Iz temperamentnega nastopa evangeličanskih
pastorjev in govorice katoliških župnikov, s kojimi smo se sešli tudi pri župniku
Küharju v Beltincih, končno držanje župnika Klekla, ki je videti duševni voditelj
Prekmurcev, sem izvedel, da moramo v sedanji dobi zelo previdno ravnati […]«
(nav. po Kokolj, Horvat 1977: 305). Komunikacijo med nekoč ideološko nas prot
nima Cerkvama je po priključitvi spodbudil skupen nastop proti liberalni politiki.
24 Npr. odnos do učiteljev prišlekov: »Prekmurci radi majo, poštüjejo dobre kristjanske
i narodne vučitele, šteri so prišli iz Slovenije; ali liberalnih, brezvernih vučitelov
ne bodo trpeli« (Novine, 1. avg. 1920: 1) in komentar Novin po učiteljski konferenci
94
