Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 94
RAZPRAVE, [TUDIJE
Širšo javnost je o situaciji in zahtevah Prekmurcev pred priklju-
čitvijo poleg Novin obveščala tudi Murska straža. Glasilo obmejnih Slo-
vencev, ki je začela leta 1919 izhajati v Gornji Radgoni in ki jo je do
leta 1921 urejeval Božidar Borko, kasnejši urednik Tabora in Jutra.
Programsko je bil časopis usmerjen na spremljanje političnega doga-
janja po 1. svetovni vojni in na zaščito narodnostnih pravic obmejnih
Slovencev ter Prekmurja, izhajal je v slovenskem knjižnem jeziku
(SKJ), le članki, ki so nagovarjali neposredno Prekmurce, so bili pisa-
ni v PKJ. Urednik se je poleg politične situacije v Prekmurju trudil
pojasniti tudi jezikovno (prim. Jesenšek: 1996), še posebej po priklju-
čitvi, ko je vprašanje knjižnega, predvsem pa učnega jezika postalo
najbolj pereče.
S politično reorganizacijo Prekmurja (ne pa Porabja) se je spreme-
nila tudi jezikovna situacija v tem prostoru: prejšnjo izrazito bilingvi-
stično situacijo je zamenjala enojezična, in sicer je status uradnega
jezika dobil SKJ. Samoumevno je bilo dejstvo, da PKJ po priključitvi
ne bo mogel opravljati funkcije uradnega ter knjižnega jezika in da
bi ohranjanje jezikovne dvojnosti ne samo hromilo komunikacijo
med Slovenci, temveč zaviralo tudi vse oblike javnega življenja v drža-
vi in zunaj nje. Država, ki je s političnim prevzemom prevzela tudi
jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko v Prekmurju, je takoj po
priključitvi zamenjala prejšnji madžarski uradniški aparat s sloven-
skim in hkrati sprejela tudi nekatere jezikovnopolitične rešitve glede
rabe slovenščine kot uradnega jezika, o čemer so (že v jeziku, pribli-
žanem SKJ) poročale Novine: »Ministerstvo notranjih del v Belgradi
je obvestilo ljubljansko vlado, da za celo Prekmurje poskrbi slovensko
uradništvo i uslužbenstvo, uprava bo namreč v celom Prekmurji […]
slovenska .« (Novine, 6. sept. 1919: 4) Poročala je tudi Murska straža:
»Advokatom v Soboti, ki so vsi izraelskega rodu, se je naročilo, da se
morajo vpisati pri slovenski odvetniški zbornici in vlagati slovenske
vloge. Možje so v hudi zadregi.« (Murska straža, 20. sept. 1919: 5)
Urednika obeh časopisov sta s pravilno oceno jezikovne zmožnos-
ti Prekmurcev v SKJ in posledic, ki bi jih prinesla takojšnja ukinitev
PKJ na vseh področjih javne rabe, dokazovala, da mora biti prehod
na knjižni jezik postopen in strpen (o tem gl. Jesenšek 1996 in 2000).
Še posebej v šolstvu je uvajanje novega učnega jezika zahtevalo največ
92
Širšo javnost je o situaciji in zahtevah Prekmurcev pred priklju-
čitvijo poleg Novin obveščala tudi Murska straža. Glasilo obmejnih Slo-
vencev, ki je začela leta 1919 izhajati v Gornji Radgoni in ki jo je do
leta 1921 urejeval Božidar Borko, kasnejši urednik Tabora in Jutra.
Programsko je bil časopis usmerjen na spremljanje političnega doga-
janja po 1. svetovni vojni in na zaščito narodnostnih pravic obmejnih
Slovencev ter Prekmurja, izhajal je v slovenskem knjižnem jeziku
(SKJ), le članki, ki so nagovarjali neposredno Prekmurce, so bili pisa-
ni v PKJ. Urednik se je poleg politične situacije v Prekmurju trudil
pojasniti tudi jezikovno (prim. Jesenšek: 1996), še posebej po priklju-
čitvi, ko je vprašanje knjižnega, predvsem pa učnega jezika postalo
najbolj pereče.
S politično reorganizacijo Prekmurja (ne pa Porabja) se je spreme-
nila tudi jezikovna situacija v tem prostoru: prejšnjo izrazito bilingvi-
stično situacijo je zamenjala enojezična, in sicer je status uradnega
jezika dobil SKJ. Samoumevno je bilo dejstvo, da PKJ po priključitvi
ne bo mogel opravljati funkcije uradnega ter knjižnega jezika in da
bi ohranjanje jezikovne dvojnosti ne samo hromilo komunikacijo
med Slovenci, temveč zaviralo tudi vse oblike javnega življenja v drža-
vi in zunaj nje. Država, ki je s političnim prevzemom prevzela tudi
jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko v Prekmurju, je takoj po
priključitvi zamenjala prejšnji madžarski uradniški aparat s sloven-
skim in hkrati sprejela tudi nekatere jezikovnopolitične rešitve glede
rabe slovenščine kot uradnega jezika, o čemer so (že v jeziku, pribli-
žanem SKJ) poročale Novine: »Ministerstvo notranjih del v Belgradi
je obvestilo ljubljansko vlado, da za celo Prekmurje poskrbi slovensko
uradništvo i uslužbenstvo, uprava bo namreč v celom Prekmurji […]
slovenska .« (Novine, 6. sept. 1919: 4) Poročala je tudi Murska straža:
»Advokatom v Soboti, ki so vsi izraelskega rodu, se je naročilo, da se
morajo vpisati pri slovenski odvetniški zbornici in vlagati slovenske
vloge. Možje so v hudi zadregi.« (Murska straža, 20. sept. 1919: 5)
Urednika obeh časopisov sta s pravilno oceno jezikovne zmožnos-
ti Prekmurcev v SKJ in posledic, ki bi jih prinesla takojšnja ukinitev
PKJ na vseh področjih javne rabe, dokazovala, da mora biti prehod
na knjižni jezik postopen in strpen (o tem gl. Jesenšek 1996 in 2000).
Še posebej v šolstvu je uvajanje novega učnega jezika zahtevalo največ
92
