Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
mogla kvalitetno predstaviti okoliščin, ki so Prekmurcem omogočile
identifikacijo z osrednjeslovenskim prostorom, niti procesa preobli-
kovanja regionalne etnične zavesti v občeslovensko, ki se je začel s prvo
realno možnostjo za odcepitev od Ogrske – z Wilsonovo samoodloč-
bo narodov. Ta je spodbudila prekmursko inteligenco, ki je dokument
prepoznala kot izjemno zgodovinsko priložnost za uveljavitev lastnih
narodnostnih pravic, da je s skrajnimi napori in prizadevnostjo ustva-
rila razmere za kar najugodnejši izid, ki se je ponujal z mirovnimi
pogajanji po koncu 1. svetovne vojne. V tem času so vzhodnosloven-
ski intelektualci svoje delovanje organizirali v treh smereh: v lokalni
prostor, tj. v Prekmurje in Porabje, v osrednjeslovenski prostor ter v
podporne aktivnosti predstavnikom oz. udeležencem pariške mirov-
ne konference. V domačem prostoru je bilo treba prepričati ljudi o
pomembnosti samoodločbe in o tem, da je priložnost za združitev z
matico zgodovinska in neponovljiva, zato je začela z odkrito javno
agitacijo za priključitev h Kraljevini SHS, pri tem pa se borila s števil-
nimi madžaronskimi skupinami, ki so (prav tako odkrito in javno)
agitirale za idejo o teritorialni enotnosti vzhodnoslovenskega dela z
madžarskim, včasih precej nespretno in v nerazumljivem slovenskem
(in ne več npr. v vendskem ipd.) jeziku.25
*
Tudi osrednjeslovenski prostor je bilo treba pripraviti na načrto-
vane »novoprišleke« – marsikje namreč niso vedeli, da tudi onkraj
25 Enega takih letakov je leta 1937 objavil dr. Matija Slavič, izjemno spoštovana
osebnost, ki je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu in čigar zasluge za
priključitev Prekmurja matici so neprecenljive. V članku Prekmurski letaki leta 1919
(Kronika 4, 1937, priloga 10–11) piše: »Pri tej priložnosti objavljam še madžaronski
letak, ki se je širil kot odgovor na jugoslovanske letake. To redkost, če se še sploh
kje hrani, sem našel v svoji prekmurski zbirki kot edini eksemplar. Za jezikoslovce
je jezik zelo zanimiv« (nav. po Slavič 1999: 88), nato pa ga objavlja v celoti. Kot
primer neposrečenega ter težko berljivega in razumljivega besedila, pisanega v
madžarskem pravopisu, navajam začetni del letaka: »Vogrszki domovinszki
Szlovenci! Szlednyem vremeni sze vnasuj okroglini illirszke (jugoszlavinszke)
piszma vötálaju, sterin nasega szlovenszkoga národa gori prosziju kabisze
jugoszláviji prikapcsili. Ftiszti piszmai glásziu ka vogri szlovence obtersio, ka
cérkvaj, birovijaj i notárusijaj nemrejo szvojuj materszkun gyeziki bozsu slüzsbo
doperneszti, isze braniti, toje velka lás.« (Nav. po Slavič 1999: 88.)
96
mogla kvalitetno predstaviti okoliščin, ki so Prekmurcem omogočile
identifikacijo z osrednjeslovenskim prostorom, niti procesa preobli-
kovanja regionalne etnične zavesti v občeslovensko, ki se je začel s prvo
realno možnostjo za odcepitev od Ogrske – z Wilsonovo samoodloč-
bo narodov. Ta je spodbudila prekmursko inteligenco, ki je dokument
prepoznala kot izjemno zgodovinsko priložnost za uveljavitev lastnih
narodnostnih pravic, da je s skrajnimi napori in prizadevnostjo ustva-
rila razmere za kar najugodnejši izid, ki se je ponujal z mirovnimi
pogajanji po koncu 1. svetovne vojne. V tem času so vzhodnosloven-
ski intelektualci svoje delovanje organizirali v treh smereh: v lokalni
prostor, tj. v Prekmurje in Porabje, v osrednjeslovenski prostor ter v
podporne aktivnosti predstavnikom oz. udeležencem pariške mirov-
ne konference. V domačem prostoru je bilo treba prepričati ljudi o
pomembnosti samoodločbe in o tem, da je priložnost za združitev z
matico zgodovinska in neponovljiva, zato je začela z odkrito javno
agitacijo za priključitev h Kraljevini SHS, pri tem pa se borila s števil-
nimi madžaronskimi skupinami, ki so (prav tako odkrito in javno)
agitirale za idejo o teritorialni enotnosti vzhodnoslovenskega dela z
madžarskim, včasih precej nespretno in v nerazumljivem slovenskem
(in ne več npr. v vendskem ipd.) jeziku.25
*
Tudi osrednjeslovenski prostor je bilo treba pripraviti na načrto-
vane »novoprišleke« – marsikje namreč niso vedeli, da tudi onkraj
25 Enega takih letakov je leta 1937 objavil dr. Matija Slavič, izjemno spoštovana
osebnost, ki je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu in čigar zasluge za
priključitev Prekmurja matici so neprecenljive. V članku Prekmurski letaki leta 1919
(Kronika 4, 1937, priloga 10–11) piše: »Pri tej priložnosti objavljam še madžaronski
letak, ki se je širil kot odgovor na jugoslovanske letake. To redkost, če se še sploh
kje hrani, sem našel v svoji prekmurski zbirki kot edini eksemplar. Za jezikoslovce
je jezik zelo zanimiv« (nav. po Slavič 1999: 88), nato pa ga objavlja v celoti. Kot
primer neposrečenega ter težko berljivega in razumljivega besedila, pisanega v
madžarskem pravopisu, navajam začetni del letaka: »Vogrszki domovinszki
Szlovenci! Szlednyem vremeni sze vnasuj okroglini illirszke (jugoszlavinszke)
piszma vötálaju, sterin nasega szlovenszkoga národa gori prosziju kabisze
jugoszláviji prikapcsili. Ftiszti piszmai glásziu ka vogri szlovence obtersio, ka
cérkvaj, birovijaj i notárusijaj nemrejo szvojuj materszkun gyeziki bozsu slüzsbo
doperneszti, isze braniti, toje velka lás.« (Nav. po Slavič 1999: 88.)
96
