Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 97
DARJA MARKOJA
ki je marsikje v Prekmurju dodatno oteževala že tako – zaradi social-
nih in jezikovnih razlik – naporno učiteljevo delo. Kljub vsemu pa so
se razmere zaradi državnega nadzora nad izvajanjem novega učnega
načrta izboljševale, dokončno pa je bilo prekmursko šolstvo urejeno
in poenoteno z državnimi merili z Zakonom o narodnih šolah kraljevine
Jugoslavije, ki je bil sprejet 5. dec. 1929. Po tem letu je bil tudi za pouk
katoliškega verouka v šolah predpisan knjižni jezik, medtem ko je
PKJ ostal učni jezik pri protestantskem verouku na podlagi ustave
nemške evangeličanske Cerkve, ki jo je leta 1930 potrdil kralj in ka-
tere 8. člen je določal, da se »verouk v šolah predava v bogoslužnem
jeziku« (Kokolj, Horvat 1977: 333).
Ne glede na siceršnjo klerikalno usmeritev pa so Novine pri svojem
jezikovnem nazoru ostajale »liberalne«, saj je urednik dosledno izva-
jal načrtovan prehod od PKJ k osrednjeslovenskemu, in sicer najprej
s pomočjo združevanja jezikovnih prvin PKJ in SKJ v okviru enega
besedila, kasneje, v 30. letih 20. stoletja, pa s čedalje pogostejšimi
besedili v slovenskem standardnem jeziku, ki so v Novinah prevladala
do začetka 2. svetovne vojne.
*
Po pridružitvi Prekmurja je prekmurščina ohranila status liturgič-
nega jezika samo v prekmurski protestantski Cerkvi, status knjižnega,
predvsem njegovo narodnopovezovalno in narodnopredstavitveno
funkcijo, pa med prekmurskimi izseljenci, ki so se na prelomu 19. in
20. stoletja zaradi ekonomskih razlogov izselili v ZDA. Po podatkih
M. Kokolja se je do leta 1921 v ZDA izselilo okrog 25 tisoč Prekmur-
cev (Kokolj 1984: 34), od katerih so številčno največjo izseljensko
skupnost na začetku prejšnjega stoletja predstavljali prekmurski iz-
seljenci v mestu Bethlehem v Pensilvaniji. Kot ugotavlja Kuzmič, so
bili prekmurski izseljenci močno narodnozavedni, vendar le v regio-
nalnem smislu, saj jim je identifikacijo z »združeno Slovenijo« ote-
ževala zgodovinska politična vezanost na Ogrsko (Kuzmič 2001: 133).
Oslabljena komunikacija z matico tako prekmurskim izseljencem ni
v Murski Soboti 23. sept. 1922: »Bomo vidli, ali bodo šli od zdaj naprej vsi vučitelji
ob nedeljah in praznikaj k sveti meši, včasih tüdi k spovedi i sv. obhajili, ali bomo
pa čüli po celom Prekmurji jezeroletni ’Hvaljen bodi Jezuš Kristuš’ namesto
brezverskoga sokolskoga ’Zdravo’« (Novine, 8. okt. 1922: 2).
95
ki je marsikje v Prekmurju dodatno oteževala že tako – zaradi social-
nih in jezikovnih razlik – naporno učiteljevo delo. Kljub vsemu pa so
se razmere zaradi državnega nadzora nad izvajanjem novega učnega
načrta izboljševale, dokončno pa je bilo prekmursko šolstvo urejeno
in poenoteno z državnimi merili z Zakonom o narodnih šolah kraljevine
Jugoslavije, ki je bil sprejet 5. dec. 1929. Po tem letu je bil tudi za pouk
katoliškega verouka v šolah predpisan knjižni jezik, medtem ko je
PKJ ostal učni jezik pri protestantskem verouku na podlagi ustave
nemške evangeličanske Cerkve, ki jo je leta 1930 potrdil kralj in ka-
tere 8. člen je določal, da se »verouk v šolah predava v bogoslužnem
jeziku« (Kokolj, Horvat 1977: 333).
Ne glede na siceršnjo klerikalno usmeritev pa so Novine pri svojem
jezikovnem nazoru ostajale »liberalne«, saj je urednik dosledno izva-
jal načrtovan prehod od PKJ k osrednjeslovenskemu, in sicer najprej
s pomočjo združevanja jezikovnih prvin PKJ in SKJ v okviru enega
besedila, kasneje, v 30. letih 20. stoletja, pa s čedalje pogostejšimi
besedili v slovenskem standardnem jeziku, ki so v Novinah prevladala
do začetka 2. svetovne vojne.
*
Po pridružitvi Prekmurja je prekmurščina ohranila status liturgič-
nega jezika samo v prekmurski protestantski Cerkvi, status knjižnega,
predvsem njegovo narodnopovezovalno in narodnopredstavitveno
funkcijo, pa med prekmurskimi izseljenci, ki so se na prelomu 19. in
20. stoletja zaradi ekonomskih razlogov izselili v ZDA. Po podatkih
M. Kokolja se je do leta 1921 v ZDA izselilo okrog 25 tisoč Prekmur-
cev (Kokolj 1984: 34), od katerih so številčno največjo izseljensko
skupnost na začetku prejšnjega stoletja predstavljali prekmurski iz-
seljenci v mestu Bethlehem v Pensilvaniji. Kot ugotavlja Kuzmič, so
bili prekmurski izseljenci močno narodnozavedni, vendar le v regio-
nalnem smislu, saj jim je identifikacijo z »združeno Slovenijo« ote-
ževala zgodovinska politična vezanost na Ogrsko (Kuzmič 2001: 133).
Oslabljena komunikacija z matico tako prekmurskim izseljencem ni
v Murski Soboti 23. sept. 1922: »Bomo vidli, ali bodo šli od zdaj naprej vsi vučitelji
ob nedeljah in praznikaj k sveti meši, včasih tüdi k spovedi i sv. obhajili, ali bomo
pa čüli po celom Prekmurji jezeroletni ’Hvaljen bodi Jezuš Kristuš’ namesto
brezverskoga sokolskoga ’Zdravo’« (Novine, 8. okt. 1922: 2).
95
