Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 99
DARJA MARKOJA
Mure biva slovenski živelj – hkrati pa so pri rojakih iskali podporo za
priznanje svojih narodnostnih pravic in za priključitev. Tako je bila
leta 1918 v Slovencu objavljena prošnja dr. Slaviča z naslovom Pozdrav-
ljeni, bratje Slovenci, slišite klic ogrskih bratov!, v kateri pravi:
»[…] Narodna zavest se je zbudila iz skoro tisočletnega spanja.
Misel o Jugoslaviji je našla tudi pr nas rodovitna tla. Toda naš narod
na Ogrskem je brez vsake organizacije, brez vsake narodne izobrazbe.
Zato ne more za uveljavljanje jugoslovanskega načela veliko storiti.
Če bi tudi začel, bi ga še močnejši Madžar nadkrilil in še v zadnjem
trenutku poskusil, da mu stopi na tilnik in ga za večno zatre.
Zato se obračamo na Vas, bratje onkraj Mure. Ne pozabite nas,
svojih bratov med Rabo in Muro. Nekdaj ob avstrijskem manifestu
in ponovno se govori o Jugoslaviji do Drave. Naši ožji bratje, panon-
ski Slovenci na Štajerskem (ali Prleki), so spravili javnost do tega, da
se govori o Jugoslaviji do Mure. Toda mi prekmurski Slovenci stanu-
jemo onkraj Mure, od Ljutomera ob štajerski meji navzgor do Rabe.
Ob Rabi stoji naša močna trdnjava Rabska Slovenja vas (Rábatótfalu)
pri S. Gothardu [Monoštru – op. D. M.]. Jugoslavija sega torej do
Rabe. Ne pozabite, rojaki, tega poudarjati. Nas je na Ogrskem okoli
100.000 Slovencev. Ne smete nas žrtvovati, če smo tudi majhen del
jugoslovanskega naroda, ne po lastni krivdi, ampak po tuji.« (Nav. po
Slavič 1999: 86)
Prav tako zavzeto si je dr. Matija Slavič prizadeval tudi, da je kot izve-
denec za Prekmurje na mirovni konferenci s pomočjo rojakov, skrbno
pripravljenega gradiva o Prekmurju in z odkritim dialogom skupaj z
ostalimi udeleženci prepričal odločevalce o razlogih za priključitev.
Vsem trem vrstam aktivnosti za priznanje pravic, s katerimi so se
po koncu 1. svetovne vojne ukvarjali vzhodnoslovenski intelektualci,
je seveda skupno, da so temeljile na slovenstvu, čigar glavni pokazatelj
je bil jezik. S formiranjem knjižne različice v 18. stoletju je ta jezik
prerasel izolirano rabo v neformalnih in nejavnih govornih položajih,
prekmurska inteligenca pa ga je kljub ogrski državni nacionalni in
jezikovni (raznarodovalni) politiki funkcijskozvrstno razvijala ter v
obdobju najhujših nacionalnih pritiskov v opoziciji do Ogrske drža-
ve načrtovala funkcionalno neomejeno rabo prekmurščine in njene
knjižne različice ter poskušala tak status jezika tudi formalizirati.
97
Mure biva slovenski živelj – hkrati pa so pri rojakih iskali podporo za
priznanje svojih narodnostnih pravic in za priključitev. Tako je bila
leta 1918 v Slovencu objavljena prošnja dr. Slaviča z naslovom Pozdrav-
ljeni, bratje Slovenci, slišite klic ogrskih bratov!, v kateri pravi:
»[…] Narodna zavest se je zbudila iz skoro tisočletnega spanja.
Misel o Jugoslaviji je našla tudi pr nas rodovitna tla. Toda naš narod
na Ogrskem je brez vsake organizacije, brez vsake narodne izobrazbe.
Zato ne more za uveljavljanje jugoslovanskega načela veliko storiti.
Če bi tudi začel, bi ga še močnejši Madžar nadkrilil in še v zadnjem
trenutku poskusil, da mu stopi na tilnik in ga za večno zatre.
Zato se obračamo na Vas, bratje onkraj Mure. Ne pozabite nas,
svojih bratov med Rabo in Muro. Nekdaj ob avstrijskem manifestu
in ponovno se govori o Jugoslaviji do Drave. Naši ožji bratje, panon-
ski Slovenci na Štajerskem (ali Prleki), so spravili javnost do tega, da
se govori o Jugoslaviji do Mure. Toda mi prekmurski Slovenci stanu-
jemo onkraj Mure, od Ljutomera ob štajerski meji navzgor do Rabe.
Ob Rabi stoji naša močna trdnjava Rabska Slovenja vas (Rábatótfalu)
pri S. Gothardu [Monoštru – op. D. M.]. Jugoslavija sega torej do
Rabe. Ne pozabite, rojaki, tega poudarjati. Nas je na Ogrskem okoli
100.000 Slovencev. Ne smete nas žrtvovati, če smo tudi majhen del
jugoslovanskega naroda, ne po lastni krivdi, ampak po tuji.« (Nav. po
Slavič 1999: 86)
Prav tako zavzeto si je dr. Matija Slavič prizadeval tudi, da je kot izve-
denec za Prekmurje na mirovni konferenci s pomočjo rojakov, skrbno
pripravljenega gradiva o Prekmurju in z odkritim dialogom skupaj z
ostalimi udeleženci prepričal odločevalce o razlogih za priključitev.
Vsem trem vrstam aktivnosti za priznanje pravic, s katerimi so se
po koncu 1. svetovne vojne ukvarjali vzhodnoslovenski intelektualci,
je seveda skupno, da so temeljile na slovenstvu, čigar glavni pokazatelj
je bil jezik. S formiranjem knjižne različice v 18. stoletju je ta jezik
prerasel izolirano rabo v neformalnih in nejavnih govornih položajih,
prekmurska inteligenca pa ga je kljub ogrski državni nacionalni in
jezikovni (raznarodovalni) politiki funkcijskozvrstno razvijala ter v
obdobju najhujših nacionalnih pritiskov v opoziciji do Ogrske drža-
ve načrtovala funkcionalno neomejeno rabo prekmurščine in njene
knjižne različice ter poskušala tak status jezika tudi formalizirati.
97
