Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, [TUDIJE
bil po Agustičevem Prijatelju20 prvi časopis, ki je prinašal predvsem
posvetne teme in ki je v narodnostni in jezikovni politiki Prekmurcev
do priključitve predstavljal največjo avtoriteto. Že prva številka je izšla
v gajici (istega leta je začel v gajici izhajati tudi Marijin List, Kalendar
pa leto pozneje), jezikovno pa je bil od vseh prekmurskih časopisov
najbolj dosleden, saj se je urednik že na začetku »odločil za uresniči-
tev prepoznavnega prekmurskega publicističnega jezika, temelječega
na normi in predpisih prekmurskega knjižnega jezika« (Jesenšek
2000: 171).
Dejstvo, da PKJ v dobrih 200 letih svojega obstoja nikoli ni bil
kodificiran,21 je povzročilo, da je norma na nekaterih ravninah varii-
rala, medtem ko so se osnovne zakonitosti knjižnega jezika protestan-
ta Štefana Küzmiča in katoličana Mikloša Küzmiča ohranjale s t. i.
prikrito kodifikacijo oz. kodifikacijo s pomočjo besedil (skrytaja oz.
tekstovaja kodifikacija; gl. Duličenko 1981: 131). Klekl st., ki je urejal
vse tri omenjene časopise, je bil jezikovno najmanj dosleden v Mariji-
nem listu in Kalendarju oz. – kot ugotavlja Jesenšek – »narečnega kola-
ža […] ni dopuščal edino v Novinah« (Jesenšek 2000: 171), s kateri-
mi je želel zadovoljiti čim širši krog naslovnikov. Zavedal se je po-
membnosti kodifikacije norme, jezikovne kompetence svojih naslov-
nikov in funkcije knjižnega jezika. Nekemu R. J. iz Rakovnika je v
rubriki Pošta takole odgovoril: »Mi vsi spoznamo potrebo gramatič-
nih pravil – ali zdaj jih je še nemogoče vpelati 1. nega pisatelov,
2. lüdstvo je komaj zdaj začelo popravici kaj bole čiteti […]. Mi more-
mo vseh krajov reči vküp spraviti, vsaki má kaj posebnoga […]« (No-
vine, 3. maja 1914: 4).
*
20 Prvi prekmurski časopis, izhajal 1875–1879 v Budimpešti, zadnji dve leti v gajici.
Urejal ga je Prekmurec Imre Agustič, ki je več let živel v Budimpešti. Časopis je
prinašal vesti o dogajanjih v ogrski politiki in po svetu, praktičnostrokovne članke,
ljudsko in umetno poezijo in prozo. O jeziku tega časopisa piše Jesenšek, »da gre
za prekmurski (knjižni) jezik, in sicer za ohranjanje tiste (knjižne) tradicije, ki je
predstavljena v Küzmičevem prevodu Nouvega zakona (1771)« (Jesenšek 1999:
327).
21 Poskus kodifikacije predstavljajo učbeniki-abecedniki, v 20. stol. pa tudi dve
rokopisni slovnici: Slòvnica vogŕsko-slovènskoga narêčja Števana Küharja (1913) ter
slovnica Avgusta Pavla v madžarščini (Vend nyeltan, 1942).
90
bil po Agustičevem Prijatelju20 prvi časopis, ki je prinašal predvsem
posvetne teme in ki je v narodnostni in jezikovni politiki Prekmurcev
do priključitve predstavljal največjo avtoriteto. Že prva številka je izšla
v gajici (istega leta je začel v gajici izhajati tudi Marijin List, Kalendar
pa leto pozneje), jezikovno pa je bil od vseh prekmurskih časopisov
najbolj dosleden, saj se je urednik že na začetku »odločil za uresniči-
tev prepoznavnega prekmurskega publicističnega jezika, temelječega
na normi in predpisih prekmurskega knjižnega jezika« (Jesenšek
2000: 171).
Dejstvo, da PKJ v dobrih 200 letih svojega obstoja nikoli ni bil
kodificiran,21 je povzročilo, da je norma na nekaterih ravninah varii-
rala, medtem ko so se osnovne zakonitosti knjižnega jezika protestan-
ta Štefana Küzmiča in katoličana Mikloša Küzmiča ohranjale s t. i.
prikrito kodifikacijo oz. kodifikacijo s pomočjo besedil (skrytaja oz.
tekstovaja kodifikacija; gl. Duličenko 1981: 131). Klekl st., ki je urejal
vse tri omenjene časopise, je bil jezikovno najmanj dosleden v Mariji-
nem listu in Kalendarju oz. – kot ugotavlja Jesenšek – »narečnega kola-
ža […] ni dopuščal edino v Novinah« (Jesenšek 2000: 171), s kateri-
mi je želel zadovoljiti čim širši krog naslovnikov. Zavedal se je po-
membnosti kodifikacije norme, jezikovne kompetence svojih naslov-
nikov in funkcije knjižnega jezika. Nekemu R. J. iz Rakovnika je v
rubriki Pošta takole odgovoril: »Mi vsi spoznamo potrebo gramatič-
nih pravil – ali zdaj jih je še nemogoče vpelati 1. nega pisatelov,
2. lüdstvo je komaj zdaj začelo popravici kaj bole čiteti […]. Mi more-
mo vseh krajov reči vküp spraviti, vsaki má kaj posebnoga […]« (No-
vine, 3. maja 1914: 4).
*
20 Prvi prekmurski časopis, izhajal 1875–1879 v Budimpešti, zadnji dve leti v gajici.
Urejal ga je Prekmurec Imre Agustič, ki je več let živel v Budimpešti. Časopis je
prinašal vesti o dogajanjih v ogrski politiki in po svetu, praktičnostrokovne članke,
ljudsko in umetno poezijo in prozo. O jeziku tega časopisa piše Jesenšek, »da gre
za prekmurski (knjižni) jezik, in sicer za ohranjanje tiste (knjižne) tradicije, ki je
predstavljena v Küzmičevem prevodu Nouvega zakona (1771)« (Jesenšek 1999:
327).
21 Poskus kodifikacije predstavljajo učbeniki-abecedniki, v 20. stol. pa tudi dve
rokopisni slovnici: Slòvnica vogŕsko-slovènskoga narêčja Števana Küharja (1913) ter
slovnica Avgusta Pavla v madžarščini (Vend nyeltan, 1942).
90
