Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 95
DARJA MARKOJA
tolerantnosti in razumnih odločitev, saj bi država s takojšnjim pre-
hodom na pouk v SKJ tvegala, da s tem doseže ravno obratni učinek
od pričakovanega. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi ljudje
táko dejanje začutili kot vsiljevanje »tujega« jezika in bi knjižna slo-
venščina lahko »naletela […] na enak odpor kot madžarščina, ki so se
je v šolah morali učiti v preteklosti« (Jesenšek 1996: 122). Zato sta
oba urednika podpirala odločitev Višjega šolskega sveta, da bo prehod
s prekmurskega na slovenski knjižni jezik v prekmurskih šolah po-
stopen in na začetku »dvojezičen«, učni načrt pa je bil pripravljen
tako, da je bil cilj (ustrezna jezikovna zmožnost učencev v SKJ), kot
je pokazala praksa, dejansko izvedljiv. Seveda je začasna prisotnost
PKJ v šolah vzbujala negodovanje nekaterih posameznikov, ki so to
dejstvo ocenjevali kot negativni dejavnik v duhovnem zbliževanju
Prekmurcev z ostalimi Slovenci, kar je avtor B. T. v članku Nekaj misli
o ljudskem šolstvu v Prekmurju v Murski straži zavrnil:
»/D/ober poznavalec prekmurskih razmer bo pritrdil, da je takti-
ka Višjega šolskega sveta zaenkrat primerna in umestna. […] Res je,
da se ljudstvo po večini veseli združenja z Jugoslavijo, toda njegov
pojem Jugoslavije je malo drugačen kot je naš, ki smo vsled lepega
prosvetnega razvoja vcepili ljudstvu občenarodno zavest in globlje
politično naziranje. Prekmurci (izvzeti so v resnici narodnozavedni
krogi) še se vedno boje Štajercev, Kranjcev, Srbov itd., kar bo jim sicer
polagoma minilo, toda za prosvetno enačenje je treba časa in dobrih
sredstev. Eno teh sredstev je, da se jim deloma pusti narečje v šolah,
da pa se z druge strani smotrno uvaja skupni književni jezik.« (Mur-
ska straža, 6. sept. 1919: 1)
Da je bil sprejet predlog premišljen in utemeljen, kaže tudi dejstvo,
da se je večina udeležencev 1. seje Šolskega sveta za Prekmurje strinja-
la z omenjenim načrtom, Klekl st. pa je svoje poglede podrobneje
razložil še v pismu poverjeniku za uk in bogočastje, kjer med drugim
piše:
»[…] Glede šolstva je treba ukreniti sledeče: 1. takoj odredite, naj s
poukom začno tisti učitelji, kateri se podvržejo postavam Jugoslavije,
2. so pripravljeni v 2 letih se naučiti knjižne slovenščine […] Uče naj
se v prekmurščini vsi predmeti – a od 1. razreda naprej pa naj se že
uči knjižna slovenščina 1) v vaji, 2) pa tudi v pisavi in branju. […] Ko
93
tolerantnosti in razumnih odločitev, saj bi država s takojšnjim pre-
hodom na pouk v SKJ tvegala, da s tem doseže ravno obratni učinek
od pričakovanega. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi ljudje
táko dejanje začutili kot vsiljevanje »tujega« jezika in bi knjižna slo-
venščina lahko »naletela […] na enak odpor kot madžarščina, ki so se
je v šolah morali učiti v preteklosti« (Jesenšek 1996: 122). Zato sta
oba urednika podpirala odločitev Višjega šolskega sveta, da bo prehod
s prekmurskega na slovenski knjižni jezik v prekmurskih šolah po-
stopen in na začetku »dvojezičen«, učni načrt pa je bil pripravljen
tako, da je bil cilj (ustrezna jezikovna zmožnost učencev v SKJ), kot
je pokazala praksa, dejansko izvedljiv. Seveda je začasna prisotnost
PKJ v šolah vzbujala negodovanje nekaterih posameznikov, ki so to
dejstvo ocenjevali kot negativni dejavnik v duhovnem zbliževanju
Prekmurcev z ostalimi Slovenci, kar je avtor B. T. v članku Nekaj misli
o ljudskem šolstvu v Prekmurju v Murski straži zavrnil:
»/D/ober poznavalec prekmurskih razmer bo pritrdil, da je takti-
ka Višjega šolskega sveta zaenkrat primerna in umestna. […] Res je,
da se ljudstvo po večini veseli združenja z Jugoslavijo, toda njegov
pojem Jugoslavije je malo drugačen kot je naš, ki smo vsled lepega
prosvetnega razvoja vcepili ljudstvu občenarodno zavest in globlje
politično naziranje. Prekmurci (izvzeti so v resnici narodnozavedni
krogi) še se vedno boje Štajercev, Kranjcev, Srbov itd., kar bo jim sicer
polagoma minilo, toda za prosvetno enačenje je treba časa in dobrih
sredstev. Eno teh sredstev je, da se jim deloma pusti narečje v šolah,
da pa se z druge strani smotrno uvaja skupni književni jezik.« (Mur-
ska straža, 6. sept. 1919: 1)
Da je bil sprejet predlog premišljen in utemeljen, kaže tudi dejstvo,
da se je večina udeležencev 1. seje Šolskega sveta za Prekmurje strinja-
la z omenjenim načrtom, Klekl st. pa je svoje poglede podrobneje
razložil še v pismu poverjeniku za uk in bogočastje, kjer med drugim
piše:
»[…] Glede šolstva je treba ukreniti sledeče: 1. takoj odredite, naj s
poukom začno tisti učitelji, kateri se podvržejo postavam Jugoslavije,
2. so pripravljeni v 2 letih se naučiti knjižne slovenščine […] Uče naj
se v prekmurščini vsi predmeti – a od 1. razreda naprej pa naj se že
uči knjižna slovenščina 1) v vaji, 2) pa tudi v pisavi in branju. […] Ko
93
