Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 134
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
in seveda štipendijah za naraščaj vključuje širše področje: »Pri tem pa
občutijo veliko pomanjkanje pridigarjev in zelo tožijo Kranjski, Spod
nještajerski, Spodnjekoroški Slovenci in Hrvati, ki znajo le slovensko
[…]«.6 Torej je tudi še v tem pismu vključil Hrvate, čeprav ni razvidno,
na katero področje je mislil. Pismo so v knezovi okolici razumeli, da
gre za prošnjo »der crainerischen, untersteyrischen, untercarnerischen
und crabatischen evangelischen kirchen halb«, iz česar ni razvidno, ali
mislijo na eno ali na več Cerkva, torej na kranjsko, (Spodnje)štajersko,
(spodnje)koroško in hrvaško, se pravi evangeljsko cerkev na Hrvaškem,
ali le na eno Cerkev, ki bi bila sestavljena iz vseh teh delov.7
Iz protestantskih spisov, tako Primoža Trubarja kakor tudi drugih
protestantskih piscev, predvsem v prošnjah za denar in pri utemeljevanju
potrebe po tiskani knjigi za pravo vero in splošno blaginjo, je slovansko
ljudstvo predstavljeno kot ubogo, neuko, brezbožno itd. Med humani-
stično izobraženim slovanskim prebivalstvom pod Beneško republiko
pa je bila ustvarjena ravno nasprotna podoba; izraža jo Vinko Priboje-
vić v svojem govoru De origine successibusque Slavorum leta 1525, ki je
izšel v knjigi v Benetkah leta 15328. Pribojević piše o razprostranjenosti
slovanskih ozemelj, ki jih poseljujejo Rusi, Čehi, Poljaki na severu ter
Slovani do Bospora in Jadranskega morja. Pribojević je zastopal koncept
slovanske celovitosti ter veličine in slave Slovanov, kar je v humanistični
maniri tudi znanstveno dokazoval s sklicevanjem na antične avtorje.9 Ime
Slovani izpeljuje iz besede »slava«. Za svoj čas navaja tudi pomembne
hrvaške književnike v Dalmaciji. Kot slovanske dežele našteva: Rusijo,
Kašubijo, Prusijo, Mazovijo, Poljsko, Šlezijo, Moravsko, Češko, Panonijo,
Kranjsko, Istro, Hrvaško, Dalmacijo, Bosno, Rašo, Srbijo in Bolgarijo,
ki se je nekoč imenovala Makedonija.10 O razprostranjenosti Slovanov
piše tudi Žiga Herberstein v Comentarii rerum moscovitarum. Piše, da
6 Mirko Rupel, Trubarjeva skrb za študente. V: Razprave – Disssertationes VI, Ljubljana
1965, 20; Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 5. 10. 1585, 231.
7 Mirko Rupel, Trubarjeva skrb za študente, 29.
8 Vincentius Priboevius, Oratio fratris Vincetii Priboevii sacrae theologiae professoris
ordinis praedicatorum De origine successibusque Slavorum, Venetiis 1532. Grga Novak,
Veljko Gortan, Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, Zagreb 1951.
9 Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, 43.
10 Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, 62, 166.
132
in seveda štipendijah za naraščaj vključuje širše področje: »Pri tem pa
občutijo veliko pomanjkanje pridigarjev in zelo tožijo Kranjski, Spod
nještajerski, Spodnjekoroški Slovenci in Hrvati, ki znajo le slovensko
[…]«.6 Torej je tudi še v tem pismu vključil Hrvate, čeprav ni razvidno,
na katero področje je mislil. Pismo so v knezovi okolici razumeli, da
gre za prošnjo »der crainerischen, untersteyrischen, untercarnerischen
und crabatischen evangelischen kirchen halb«, iz česar ni razvidno, ali
mislijo na eno ali na več Cerkva, torej na kranjsko, (Spodnje)štajersko,
(spodnje)koroško in hrvaško, se pravi evangeljsko cerkev na Hrvaškem,
ali le na eno Cerkev, ki bi bila sestavljena iz vseh teh delov.7
Iz protestantskih spisov, tako Primoža Trubarja kakor tudi drugih
protestantskih piscev, predvsem v prošnjah za denar in pri utemeljevanju
potrebe po tiskani knjigi za pravo vero in splošno blaginjo, je slovansko
ljudstvo predstavljeno kot ubogo, neuko, brezbožno itd. Med humani-
stično izobraženim slovanskim prebivalstvom pod Beneško republiko
pa je bila ustvarjena ravno nasprotna podoba; izraža jo Vinko Priboje-
vić v svojem govoru De origine successibusque Slavorum leta 1525, ki je
izšel v knjigi v Benetkah leta 15328. Pribojević piše o razprostranjenosti
slovanskih ozemelj, ki jih poseljujejo Rusi, Čehi, Poljaki na severu ter
Slovani do Bospora in Jadranskega morja. Pribojević je zastopal koncept
slovanske celovitosti ter veličine in slave Slovanov, kar je v humanistični
maniri tudi znanstveno dokazoval s sklicevanjem na antične avtorje.9 Ime
Slovani izpeljuje iz besede »slava«. Za svoj čas navaja tudi pomembne
hrvaške književnike v Dalmaciji. Kot slovanske dežele našteva: Rusijo,
Kašubijo, Prusijo, Mazovijo, Poljsko, Šlezijo, Moravsko, Češko, Panonijo,
Kranjsko, Istro, Hrvaško, Dalmacijo, Bosno, Rašo, Srbijo in Bolgarijo,
ki se je nekoč imenovala Makedonija.10 O razprostranjenosti Slovanov
piše tudi Žiga Herberstein v Comentarii rerum moscovitarum. Piše, da
6 Mirko Rupel, Trubarjeva skrb za študente. V: Razprave – Disssertationes VI, Ljubljana
1965, 20; Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 5. 10. 1585, 231.
7 Mirko Rupel, Trubarjeva skrb za študente, 29.
8 Vincentius Priboevius, Oratio fratris Vincetii Priboevii sacrae theologiae professoris
ordinis praedicatorum De origine successibusque Slavorum, Venetiis 1532. Grga Novak,
Veljko Gortan, Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, Zagreb 1951.
9 Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, 43.
10 Vinko Pribojevć, O podrijetlu i zgodama Slavena, 62, 166.
132
